Ali je prostor dobrina ali surovina?

Urša Vrhunc, Sobotna priloga Dela 30. 1. 2021

Prav vse arhitekture preživijo svojega arhitekta in naročnika, njune odločitve pa daljnosežno oblikujejo prostore prihodnjih generacij.

Enkrat na leto, na Prešernov dan, 8. februarja, se slovenski narod spomni na kulturo. Ta nacionalna manifestacija kulture, na kateri umetniki za kratek čas zavzamejo prostor, oder, časopisne naslove in dobijo besedo, je enodnevni dogodek, ki zmoti sicer praktični in funkcionalni 364-dnevni slovenski koledar. Letošnjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta Feri Lainšček, pisatelj, in Marko Mušič, arhitekt.

Ob eni takih priložnosti, natančno po proslavi leta 2018, se je Zdravku Počivalšku utrnil epohalni stavek: Kdor ne dela, naj ne je! To je bila gotovo skrajna izjava ministra za gospodarstvo, ki je celotno kulturo sploščil v zajedavca in ga z gnevom pohodil. Kulturo je videl kot nasprotje svojega poslanstva, ne zavedajoč se, da kultura ustvarja in poganja marsikaj – tudi kapital in gospodarstvo. Zmagovita formula je vendarle sodelovanje in zgodovina je neizprosna: beleži in ne pozablja, kdo razdvaja in kdo povezuje.

Prešernove nagrade in priznanja se podeljujejo nepretrgoma od leta 1947. Prejemniki so iz vseh kulturnih panog in krogov, med njimi pa je pravzaprav zelo malo arhitektov. Letos je za arhitekturo izjemno leto, saj je tudi med priznanji arhitektura: nagrado Prešernovega sklada prejme odlična in prodorna ekipa arhitektov Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc.

Vpogled v zgodovino Prešernovih nagrad za vrednotenje prisotnosti in kvalitete arhitekture še zdaleč ni edino, je pa zelo učinkovito analitično orodje. Strnemo lahko, da socializem v štiridesetih letih ni generiral samo veliko kvadratnih metrov urbaniziranih površin, ampak je gradil in vzpostavljal tudi identiteto nove države in produciral veliko dobre državotvorne javne arhitekture, veliko dobrih arhitektov in veliko (16) Prešernovih nagrad. Samostojna Slovenija pa v tridesetih letih le dve (2!) – pa še ti dve z opusom obeh nagrajenih arhitektov, tako Vojteha Ravnikarja kot Marka Mušiča, segata v čas pred osamosvojitvijo. Pri nagradah Prešernovega sklada je razmerje podobno slabo, 28 proti 8.

Vsa znana velika imena slovenske modernistične arhitekturne zgodovine iz 60. in 70. let – pred nedavnim, leta 2018, predstavljena svetu kot odkritje v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku na razstavi H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980 – in še množica izvrstnih, ki jih ne omenja, so bila dejavna na območju velikih, nacionalno pomembnih projektov, pridobljenih na javnih natečajih in zgrajenih iz javnih sredstev. Glavnino protokolarnih objektov, upravne infrastrukture, kulturnih, izobraževalnih stavb, inštitutov, bolnišnic in drugo imamo iz socialističnih časov.

Premik v napačno smer

Zakaj nova država ne gradi nove lastne identitete – in se zadovolji z državnimi simboli in grafično podobo javnih institucij? Zakaj noče zgraditi otipljive podobe prihodnosti, biti nosilka avantgardnih idej? Zakaj ne gradi vsaj nujnih objektov, ker so ti, ki so že zgrajeni, nevzdrževani in neprimerni za sodobno rabo? Zakaj uporablja institut javnih naročil in najnižje cene za nekompetentno, začasno, prizidkarsko posodabljanje? Zakaj v času, ko svet in Evropa izpostavljata trajnostni razvoj in spoštovanje zelenega dogovora, pomen kulturne dimenzije gradnje in lokalnih identitet – ciljev, utemeljenih ne samo simbolno v obliki političnih in reklamnih puhlic, ampak deklarativno v obliki evropskih direktiv in programov iz ust Ursule von der Leyen (Novi Bauhaus) ali z vpeljavo pojma Baukultur (davoška deklaracija) –, mi počnemo vse drugače?

Naštejemo lahko vsaj deset ključnih, državotvornih razvojnih projektov, ki stojijo nepremično ali se v zadnjem času morda celo premikajo (potniški center), a žal v napačno smer. Govorim o Novi nacionalni knjižnici NUK II (50 milijonov evrov), novem Prirodoslovnem muzeju (9 milijonov evrov), ministrstvih na Dunajski (123,6 milijona evrov), novem nacionalnem gledališču SNG Drami (26,7 milijona evrov), Nacionalnem potniškem centru Ljubljana (250 milijonov evrov), Umetniških akademijah (140 milijonov evrov), Eni hiši – skupni stavbi vseh upravnih služb ob Cukrarni (123,6 milijona evrov), novem sodišču (77 milijonov evrov), Nacionalnem centru za razvoj znanosti (26,2 milijona evrov), centralnem zaporu (64 milijonov evrov). Za vse so bile določene lokacije, programi, projektne naloge, izvedeni natečaji, izbrani arhitekti, izvedena ali v pripravi projektna dokumentacija, programi financiranja, celo zagotovljena sredstva, ponekod izkopana gradbena jama in postavljena gradbiščna ograja.

Pravzaprav je odgovor na to vprašanje v enem stavku: realizacija večje arhitekture je proces, ki traja dlje kot ena vlada. V samostojni Sloveniji se večina iniciativ, zastavljenih z natečajem v eni vladi, konča pri nerealizaciji v drugi, saj jih mora ta iz principa zavreči. Večkrat se je že izkazalo in potrdilo, da politika v ničemer nima jasne vizije razvoja, ki bi segala izven politikantstva. Zakaj bi bila strategija prostorskega razvoja izjema?

Zapletena v konstantno trgovanje z najrazličnejšimi interesi in iskanjem konsenzov v celoti zapostavlja javni interes, do prostorskega pa sploh ne seže. Kaže pa, da ima politika težave tudi z definicijo besedne zveze javni interes, kajti v imenu naroda smo v novi državi vendarle zapravili ogromno in zgradili Teš 6, v katerem kurimo premog za proizvodnjo elektrike, na katero priključujemo toplotne črpalke in električne avtomobile, v načrtu pa je še drugi tir, projekt, ki ga v resnici prav tako nihče dobro ne razume. Samo namesto Teša bi lahko zgradili vseh deset omenjenih projektov in še pet zraven. Teš se po višini investicije uvršča na 32. mesto na lestvici najdražjih stavb na svetu, pred dubajsko Burdž Kalifo. V oči pa bode, da gre pri Tešu za edino investicijo na seznamu, pri kateri ni omenjen arhitekt. Vse druge svetovne stavbe tega finančnega formata so namreč namenjene ljudem in javni rabi in so arhitekture.

Arhitekt, krajinski arhitekt in urbanist so poklici, ki se ukvarjajo s prostorom. V globalnem merilu ti poklici pridobivajo veljavo, ker je prostor končen in prepoznan kot vrednota in dodana vrednost. Izredne razmere zaradi podnebnih sprememb so eden največjih izzivov našega časa, gradbeništvo kot najmočnejša gospodarska panoga pa eden od sektorjev z najbolj škodljivimi vplivi na okolje: proizvede 40 odstotkov okoljskih emisij v Evropi in tretjino vseh odpadkov, porabi 40 odstotkov materialov in skoraj 20 odstotkov svetovne zaloge vode, na račun stavb pa porabimo tudi 40 odstotkov vse energije, ki jo proizvedemo.

Zato ni čudno, da je arhitekt v direktivi evropske komisije o priznanju poklicnih kvalifikacij eden izmed sedmih tako imenovanih harmoniziranih poklicev in edini s področja projektiranja in gradnje. Arhitekti (krajinarji, urbanisti) smo na lestvici ob zdravniku, farmacevtu in višje od pravnika, na vsak način pa med sedmerico, za katero so potrebni na evropski ravni dogovorjeni študijski programi, specialistična znanja, kompetence in licence in katerih poslanstvo je zaščita javnega interesa. Licence nam podeli država in so avtomatično veljavne po vsej Evropi. Povedano preprosto: Evropska unija arhitekturo in kvaliteto bivalnega okolja postavlja na enako raven javnega interesa kot zdravje prebivalstva.

Arhitekturnega natečaja ne potrebujemo

V božično-novoletnem času je ministrstvo za javno upravo za 30 dni poslalo v javno razpravo predlog novega zakona o javnem naročanju (ZJN-3B). V njem se črta tretji odstavek 100. člena, ki govori o obveznosti javnih natečajev za projektiranje novih objektov v javni rabi, če investicijska vrednost presega 2,5 milijona evrov. Natečaj je obvezen samo še, če je tako zapisano v prostorskem aktu. Občine bi morale do roka, to je do leta 2018, svoje občinske prostorske načrte posodobiti, pa jih niso. Tako tudi zavez za natečaje v praksi ni veliko.

V prevodu to pomeni, da se prostorskih rešitev in arhitekta ne poišče na arhitekturnem natečaju na podlagi izbire kvalitete za najboljšo ceno, v soočenju in primerjavi več idejnih rešitev, ampak v postopku javnega naročanja, zbiranja ponudb, kjer zmaga najcenejši ali najbolje obveščeni ponudnik načrtov. Tak način je za nakup toaletnega papirja morda dober, za izbiro projektanta knjižnice, železniške postaje, mestnega parka, parlamenta ali bolnišnice in vrtca pa najbrž ne.

Javni natečaj v celotni investiciji projekta predstavlja pol odstotka stroška, vpliva pa na preostalih 99,5 odstotka. Tudi časovno zavzema podoben odstotek v odnosu do celote. Natečaj je najbolj učinkovit, demokratičen in ekonomičen način porabe javnega denarja za izbiro optimalne, kar pomeni najbolj funkcionalne, najboljše, najbolj inovativne, najbolj prijazne do okolja … rešitve za predvideni proračun. Če ga bomo ukinili in vedno znova izbirali najcenejše projektante ali take z referencami, mladi arhitekti, ta najvitalnejši del stroke, ne bodo prišli do realizacij, družba pa ne do izvirnih rešitev in transformativnega razvoja.

Izbira arhitekta za pomembne objekte in ureditve prek natečaja je 2500 let stara civilizacijska norma, pridobljena s prvim znanim natečajem za grško Akropolo v Atenah 448 pr. n. št. Približno od antike človek nosi tudi čevlje, ki jih izdela čevljar, pa se danes ne sprašujemo, ali bi navado opustili. Morda pa v Sloveniji niti to še ni povsem izključeno.

Vsi projektirajo vse

V medresorski obravnavi pa je še ena zakonska posodobitev gradbene stroke, predlog novele gradbenega zakona (GZ-1). Čeprav se v javnosti poskuša predlagane spremembe v tem zakonu prikazati zgolj kot kozmetične popravke, uvajanje novih pojmov in poenostavitve procedur, je škoda, ki bi jo novela zakona povzročila arhitekturi in prostoru, precej katastrofalna – in ne poenostavlja prav ničesar.

Spreminja namreč 12. člen, ki določa, kdo izmed sodelujočih pooblaščenih strokovnjakov je lahko vodja projektiranja. Doslej je veljalo, da je vodja projektiranja predstavnik prevladujoče stroke pri posameznem projektu: za stanovanjski objekt je bil to arhitekt, za viadukt gradbeni inženir, za transformatorsko postajo pa elektroinženir. V prostem prevodu to pomeni, da bo katerekoli projekte lahko odslej vodil katerikoli inženir. To je tako, kot da bi onkološkega bolnika lahko zdravil katerikoli zdravnik, na primer oftalmolog. Pa še to bi bilo bolje, ker je oftalmologija specializacija po opravljeni medicini. Tako bo lahko gradbeno dovoljenje za knjižnico pridobil tudi inženir požarne varnosti, gradbeno dovoljenje za novo šolo pa inženir strojnih instalacij.

Seveda velja tudi recipročno, da bo vodja projekta za tunel lahko krajinski arhitekt. Pomeni pa zlasti, in to je najbrž tisto, kar je bistveno, da bodo odslej za mnoge objekte, ki sestavljajo »anonimno tkivo«, lahko gradbena dovoljenja brez sodelovanja arhitektov pridobivali tudi gradbeni inženirji in svoje projektantske storitve ponujali skupaj z izvedbo v povezavi z gradbenimi podjetji.

Če bo ostalo pri tem, bo najmanj, kar lahko pričakujemo, razbohotena razrast suburbanega in podeželskega prostora s tipskimi projekti vseh vrst in velikosti, od stanovanjskih hiš do skladiščnih centrov, ki niso dobri ne za prostor, v katerega se neobčutljivo umeščajo, in ne za bivanje.

Milijarde tudi za okrevanje in odpornost prostora?

Da bi omejili gospodarsko in družbeno škodo, ki jo je povzročila pandemija koronavirusa, so se evropska komisija, evropski parlament in voditelji EU dogovorili o načrtu za gospodarsko okrevanje, ki bo omogočil izhod iz krize in postavitev temeljev za sodobno in bolj trajnostno Evropo.

V sprejemanju je nacionalni načrt za okrevanje in odpornost po umiritvi epidemije covida-19 za porabo 6,6 milijarde evrov nepovratnih sredstev. Načrt je v postopkih usklajevanja, a ta poteka netransparentno, z regionalnimi razvojnimi agencijami in občinami, v odsotnosti nevladnikov, strokovnih institucij in javnosti. Programa in pripomb evropske komisije nanj javnost ne pozna, kar vzbuja nezaupanje in potencialno ustvarja razmere, da se evropski denar ne porabi za zagon družbe, ampak se lahko tudi izgublja po drugih temnih hodnikih. Načrtovane spremembe gradbenega zakona in zakona o javnem naročanju, ki terminsko sovpadajo z usklajevanji za milijarde nepovratnih sredstev, to tezo na področju gradbeništva močno podpirajo.

Z izbrisom instituta natečaja, s katerim se pridobi strokovno in zavezujočo rešitev in arhitekta, se investitor znebi transparentnosti in lahko ribari po svoje in v kalnem. Z razširitvijo pooblastil vodij projektov gradbenim in drugim inženirjem (z močnimi zavezniškimi povezavami z gradbenimi lobiji) se odgovornost do prostora prepušča specialističnim tehničnim strokam in lobijem, ki so brez kančka dvoma nepogrešljive pri načrtovanju, nimajo pa generalističnega pristopa in sposobnosti sinteze različnih strok, v svojem poslanstvu ne ščitijo javnega interesa, za to nimajo ustreznih znanj in kompetenc niti naravne afinitete do bivalne kulture in umeščanja v prostor.

Zakaj stavbe potrebujejo arhitekta?

Arhitektura je v svojem bistvu generalističen poklic, ki združi različna specialistična znanja in inženirski objekt razvije v funkcionalno in estetsko dovršeno celoto. Strokovna usposobljenost arhitekta temelji na sposobnosti arhitekturnega projektiranja, poznavanju zgodovine arhitekture in arhitekturnih teorij in poznavanju upodabljajočih umetnosti, ki prispevajo h kakovosti načrtovanega projekta.

Na svetu je veliko zgradb, malo pa je vrhunskih arhitektur. Za vrhunsko arhitekturo je značilno, da je tudi kulturna kategorija. Da bi to postala, mora vzpostaviti najprej ravnovesje z okoljem in človekom, ki jo uporablja. Prepoznati, upoštevati, uskladiti in uravnotežiti mora vrsto kontekstov, prostorskega, socialnega, psihološkega, ekonomskega, tipološkega, tehnološkega, zakonodajnega, klimatskega, zgodovinskega in še katerega, in najprej raziskati problem in predrugačiti vprašanje, vzpostaviti novo hierarhijo izhodišč. Vedno znova mora premisliti prioritete in se umestiti v prostor s pomočjo analize, eksperimenta in rutine. Obvladati mora vsa merila, od mesta do detajla.

Takšna arhitektura je že sama nosilka svoje lastne identitete, gradi pa tudi nacionalno kulturno identiteto in civilizacijsko razvitost družbe. Je podpornica življenja in socializacije ljudi. Gradi več kot zgolj fizični prostor družbe. Ima tudi potencial, da poleg samoumevnega (varnost, funkcionalnost, energetska učinkovitost, izpolnjevanje zahtev po trajnostnosti in inovativnih gradbenih materialih) ustvarja bivalni in likovni nadstandard in vizijo prostorskega razvoja. Najboljši primeri arhitekture (krajinske arhitekture, prostorskega načrtovanja) pa niso samo poganjalci kulture, ampak tudi gospodarstva.

Prav vsaka stavba, namenjena bivanju ljudi, tudi če na koncu zaradi različnih razlogov in okoliščin ne postane vrhunska arhitektura, potrebuje arhitekta zato, ker arhitekt združuje inženirske in humanistične kompetence. Arhitekt je strokovnjak, ki ima strokovna znanja za razumevanje odnosa med ljudmi in zgradbami ter med zgradbami in njihovim okoljem. Skrbi za uveljavitev temeljnih standardov za lastnosti stavb, njihove umestitve v prostor, hkrati pa sledi tudi načelom za zagotavljanje človeku prijaznega, zdravega in kakovostnega bivanja.

Prav vse arhitekture tudi preživijo svojega arhitekta in naročnika, njune odločitve pa daljnosežno oblikujejo prostore prihodnjih generacij. Arhitektove zamisli, izražene v arhitekturnih načrtih, so tudi temeljno izhodišče in podlaga za nadaljnje projektiranje sodelavcev drugih specialističnih inženirskih strok, ki skupaj zaključijo izvedbene načrte. V procesu načrtovanja so rešitve inženirjev specialističnih strok nepogrešljive in seveda tudi vplivajo na končno rešitev. Vseeno pa podloge vsi dobijo od arhitekta; obratno ni mogoče.

Vsakomur je jasno, da je za dobro, torej pametno, trajnostno in kulturno načrtovanje potrebno sodelovanje vseh inženirskih strok, za izvedbo pa vizija in veliko politične volje in ekonomske moči ter družbeni konsenz. Arhitektura sama ni nekakšna umetniška produkcija domislic in nastopaštva avtorjev – kot si to za celotno kulturno industrijo v komentarjih večkrat v javnosti privoščijo samozvani poznavalci. Arhitektura je v procesu nastajanja odgovorna inženirska dejavnost, ki ima po tem, ko je realizirana, potencial, da postane skladen generator razvoja v dobro človeštva in planeta – v najboljših primerih pa tudi kultura.

Če posege v prostor, namenjene bivanju ljudi, načrtujejo in vodijo arhitekti, krajinski arhitekti in urbanisti, ki jih izbere stroka na natečajih, obstaja verjetnost, da bo zaščiten javni interes, zeleni dogovor, baukultur in bodo ti postali tudi del nacionalne kulture. Če jih bodo načrtovali in vodili inženirji specialisti, pa te verjetnosti ni. Verjamem, da si večina inženirjev v resnici prav nič ne želi uporabljati novih razširjenih pristojnosti in je zakon morda zastavljen za konkretne, ki vnaprej vedo, kako ga bodo izkoristili. Namesto da se ukvarjamo s koristmi, bi se kazalo raje osredotočiti na svojo stroko, se v njej izmojstriti in sodelovati, drugače nas bo v kot dokončno poslal planet. Pri tem bi pričakovali vso spodbudo in podporo zakonodaje, a se je v Sloveniji tudi na tem področju pokvarila magnetna igla in smo zakorakali v nasprotno smer, stran od nacionalnih in evropskih smernic razvoja grajenega okolja. Nestrateško, nezrelo, destruktivno?

Vprašati se moramo samo eno: Ali vidimo prostor kot surovino ali dobrino? Planet in Greta sta nam že zdavnaj odgovorila.

Urša Vrhunc

Članek je bil prvič objavljen dne 30.1.2021 v Sobotni prilogi Dela in na spletni strani https://www.delo.si/sobotna-priloga/prostor-ni-surovina-je-dobrina/. Objavljeno z dovoljenjem avtorice in časopisne hiše Delo.

Bivak Skuta
Objekt je rezultat študentske delavnice Harvard University Graduate School of Design
Mentorja: Rok Oman, Špela Videčnik (OFIS arhitekti, Slovenija)
Študentje: Frederick Kim, Katie MacDonald, Erin Pellegrino
Arhitekti OFIS: Andrej Gregorič, Janez Martinčič, Maria Della Mea, Vincenzo Roma, Andrea Capretti, Jade Manbodh, Sam Eadington, Realizacija 2016
Foto Anže Cokl

naslednji članek >>>>

naslednje poglavje >>>>

Bela KNJIGA ZAPS za BOLJŠI gradbeni zakon (GZ-1)

UVOD

NAČELA

KLJUČNE POMANJKLJIVOSTI GZ-1

ODPOVEDOVANJE ARHITEKTURNI STROKI

DRUGE SLABOSTI GZ-1

NASTAJANJE ZAKONA

MEDIJSKI RAZMISLEKI

REŠITVE ZA GZ-1 in gz-2