NAČELA

Bela KNJIGA ZAPS za BOLJŠI gradbeni zakon (GZ-1)


© 2021 ZAPS


UVOD

Bela knjiga
Stališče ZAPS do GZ-1

NAČELA

Osnovna načela
Smisel regulacije stroke
Vloga vodje projektiranja
Arhitekturne politike
Poklic arhitekta v pravnem redu EU

KLJUČNE POMANJKLJIVOSTI GZ-1

Birokratizacija projektiranja
Neenakopravnost strok 
Uravnilovka strokovnih kompetenc
Pomanjkljiva zaščita investitorjev
Manjša varnost objektov
Permanentna prehodna obdobja

ODPOVEDOVANJE ARHITEKTURNI STROKI

Zmanjševanje vloge arhitektov
Izogibanje arhitektom po GZ-1
Gradbeni inženirji arhitekture
Arhitektura brez arhitektov
Izbris arhitektov kot vodij del
Izkušnje iz preteklosti
Čemu se odpovedujemo, ko se odpovedujemo arhitekturi?

DRUGE SLABOSTI GZ-1

Zamik uvedbe e-graditve
Prepoved vodenja gradenj za arhitekte
Težave gradbenih izvajalcev
Nastajanje projektantskega oligopola
Nepriporočene metode
Prenormirano uvajanje BIM

NASTAJANJE ZAKONA

Netransparenten zakon
Korupcijska tveganja pri pripravi predloga zakona
Neenakopravna obravnava stališč
Pomanjkljive razlage

MEDIJSKI RAZMISLEKI

Besedila ključnih člankov
Povezave do ostalih člankov
Korupcijska afera
RTV prispevki
Arhitekti v Državnem zboru

REŠITVE ZA GZ-1 in gz-2

Popravki GZ-1
Načela za GZ-2
Vodja projektiranja v GZ-2
Primerljiva tuja zakonodaja

Evropska perspektiva

ARHITEKTURNI NATEČAJI

Apel za ohranitev natečajev
Kadar gradimo dobro, gradimo z javnimi arhitekturnimi natečaji
Pomembnejši natečajni projekti
Izjave o arhitekturnih natečajih

DOKUMENTI

Analize ZAPS za gradbeni zakon
Dopisi ZAPS
Pojasnilo MOP (prevladujoča stroka)
Davoška deklaracija
Novi evropski Bauhaus
Besedila zakonov (GZ, GZ-1)




Mark

Smisel regulacije strok, ki sodelujejo pri načrtovanju in gradnji objektov




Regulacija stroke na področju načrtovanja in graditve objektov ni namenjena zaščiti stroke, pač pa zagotavljanju javnega interesa in zaščiti potrošnikov (investitorjev).
 

REGULACIJA stroke KOT ZAŠČITA INVESTITORJEV


V primeru zdravstvenih težav je potrebno najprej stopiti do splošnega zdravnika, ki pregleda simptome in pacienta napoti k zdravniku specialistu primerne stroke. Bolnik za odločitev o tem, katerega strokovnjaka potrebuje, ni zadosti strokovno podkovan, zato mu je takšna odločitev tudi prihranjena. Tudi v primeru operativnih posegov se pacient ne more sam odločiti, kateri strokovnjaki so pri operaciji potrebni. Takšen sistem je doslej veljal tudi pri projektiranju.

Projektiranje stavb in odprtega prostora je podobno kompleksno in pri njem sodeluje podobno število predstavnikov različnih strok. Vendar pa pri projektiranju ni 'splošnega zdravnika', ki bi naročnika usmeril k pravim strokam – to vlogo prevzema zakonodaja z regulacijo poklicev, ki pravi, da lahko vsak strokovnjak opravlja zgolj tiste naloge, za katere je strokovno kompetenten.

V Sloveniji zelo malo investicij vodijo specializirana investicijska podjetja, ki imajo strokoven kader, ki pozna celoten proces projektiranja in tudi ve, katere strokovnjake je potrebno k temu povabiti. Največji delež investicij se izvaja kot zasebna gradnja enodružinskih hiš, med preostalimi pa prevladujejo javne investicije, večinoma s strani občin. V obeh primerih gre za t.i. 'neuke' investitorje, ki so lahek plen špekulantov, zavajajočega oglaševanja in projektov, izdelanih s strani nekompetentnih strokovnjakov.

Ker gre za investicijo, ki predstavlja večletni proračun zasebnih naročnikov ali velik delež prostih sredstev javnih naročnikov, in ker gre za gradnjo, ki bo predstavljala tudi večdesetletni obremenitev lastnikov v primeru slabo izdelanih načrtov, zakon mora preprečevati izdelavo projektov s strani nekompetentni strokovnjakov. Ključna pri tem je ravno vloga vodje projektiranja – v kolikor bo ta deregulirana, bo sistem zaščite 'neukih' investitorjev razpadel. Več o tem.


REGULACIJA STROKE KOT ZAŠČITA JAVNEGA INTERESA

 
Javni interes na področju arhitekture obsega dvig kakovosti življenja in življenjskega okolja ter uveljavljanje trajnostnega razvoja, socialne kohezije in kulturne identitete. Zagotavlja se ga z arhitekturnim, krajinsko-arhitekturnim, urbanističnim in prostorskim načrtovanjem ter z oblikovanjem interierjev ob upoštevanju prostora kot omejene dobrine, vključno z ohranjanjem okolja in kulturne dediščine.

Skozi spremembe zakonodaje v preteklih dveh desetletjih (ZGO 2004, ZGO-1 2007, GZ 2017, GZ-1 2021) se vse več pristojnosti prenaša iz upravnih organov na pooblaščene strokovnjake oziroma projektante, kar je sedanji minister za okolje in prostor lepo povzel z izrazom “več stroke, manj administracije”. Sedanji sistem dokumentacije DGD je v primerjavi z vsemi prejšnjimi izjemno vitek, upravne enote (če ni drugih zahtev mnenjedajalcev) preverjajo le še umestitev objektov, skladnost s prostorskimi akti in priključitev na javno infrastrukturo. Vse ostalo pa je dano na zaupanje projektantu. Vodja projektiranja s podpisom potrdi, da projekt zadošča vsem bistvenim zahtevam, upravni organ pa tega ne preverja več.

Javni interes pri graditvi objektov je v veliki meri položen v roke projektantu. Projektant je tisti, ki je v načrtovalskem procesu dolžan javni interes prepoznati in ga tudi zagovarjati. Kaj se zgodi v primerih, ko je javni interes v nasprotju s poslovnim interesom investitorja? Zakon predvideva, da se mora projektant postaviti na stran javnega interesa, vendar pa je njegov naročnik investitor. Projektant torej s pomočjo plačila, ki ga je prejel od investitorja, lahko tudi nasprotuje njegovim poslovnim interesom. Takšna ureditev bi se hitro sprevrgla v svoje nasprotje, če s sistemom regulacije stroke projektantom ne bi bila zagotovljena zadostna strokovna neodvisnost.





KSEVT Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij
Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, OFIS arhitekti, Sadar+Vuga
Projekt 2009, izvedba 2012
Plečnikova nagrada 2013, Zlati svinčnik ZAPS 2013
Foto Tomaž Gregorič