Natečajni projekti

Natečaji že več desetletij dajejo odlične rezultate v našem prostoru in so poskrbeli tudi za ključne objekte naše prostorske in kulturne identitete. Predstavljamo nekaj najpomembnejših realiziranih natečajnih projektov pri nas.

Nordijski center Planica

Planica je vse od prvih skakalnih prireditev z Bloudkove velikanke in letalnice bratov Gorišek, ponos slehernega Slovenca. S televizijskimi prenosi njena podoba in sloves sežeta daleč preko športnih in nacionalnih meja.

Leta 2009 sta na krajinsko arhitekturnem in arhitekturnem natečaju zmagali namesto ene kar dve ekipi avtorjev, ki sta v sinergiji ponudili boljšo rešitev, kot jo je zmogla predvideti projektna naloga. Nov nordijski center Planica je materializacija velike vizije, zmožnosti sodelovanja strok in zaupanja države, spoštljivega odnosa do naravne, kulturne, športne in tehniške dediščine, hkrati pa suverena prostorska in oblikovalska gesta vrhunske arhitekturne in krajinsko arhitekturne ustvarjalnosti.

Nordijski center Planica, avtorji, 2018, foto Miran Kambič

DRŽAVNI ZBOR

Načrt za stavbo Državnega zbora je bil izbran na arhitekturnem natečaju l. 1947. Najboljšo rešitev je predlagal arhitekt Vinko Glanz, izven konkurence pa se je natečaja udležil tudi Jože Plečnik s svojim velikopoteznim, ikoničnim predlogom, ki ga je za potrebe stvarnejše rešitve z akropole - grajskega griča - prestavil v Tivoli.

Glanzov predlog Palače Ljudske skupščine je v skladu s pričakovanji in zmožnosmi, racionalna, hitro izvedljiva in funkcionalna rešitev zaključka klasicističnega stavbnega bloka na Tomšičevi. Kontekst časa, komaj dve leti po koncu druge svetovne vojne, v obdobju ekonomskega razdejanja, konfliktov in vzpostavljanja osnovne državne infrastrukture, je narekoval pragmatičen pristop. Kljub težavnim okoliščinam pa se mlada politika ni odrekla potrebi po izgradnji identitete in je kompetentno, z instrumentom javnega natečaja, poiskala otipljivo podobo prihodnosti, ideologije in reprezentance. Mesto je ob otvoritvi l. 1959 dobilo novo simbolno točko in protokolarni objekt identifikacije, država pa upravne prostore za prakticiranje demokracije.

Po Glanzovem predlogu sta plastike za vhodni portal, glavni poudarek pročelja, izdelala akademska kiparja Karel Putrih (figure friza) in Zdenko Kalin (figure pilastrov) ter skupaj z akadmemskim slikarjem Slavkom Pregljem, avtorjem freske v notranjosti, za svoje umetniško delo pri projektu Palače Ljudske skupščine prejela Prešernovo nagrado za leto 1959.

Iz zgodbe o Parlamentu se lahko naučimo:

da se nova država konstituira tudi z izgradnjo državotvorne arhitekture, ki je že sama nosilka svoje lastne identitete, gradi pa tudi nacionalno kulturno identiteto in kaže na civilizacijsko razvitost družbe,
da je za javne investicije v državne objekte potrebno realizirati najboljše, ne najcenejše rešitve,
da je rešitve za javne objekte potrebno pridobiti z javnim arhitekturnim natečajem,
da je za javne objekte potrebno uporabiti trajne materiale in tehnologijo gradnje, ker zagotavljajo najnižje stroške vzdrževanja, najdaljšo življenjsko dobo in so zato najbolj trajnostni,
da mora vsaka novogradnja, ki porabi javni prostor, s svojo organizacijo zagotoviti kvalitetne zunanje površine,
da je potrebno v javne zgradbe, po pravilu, vgraditi delež nacionalne umetnosti in oblikovanja.

Stavba Državnega zbora, Vinko Glanz, 1959, foto Miran Kambič

GOSPODARSKA ZBORNICA SLOVENIJE

Slovenija je leta 1996, v soju svetle tranzicijske prihodnosti, razpisala natečaj za novo stavbo Gospodarske zbornice Slovenije, prvega v pričakovani seriji natečajev za vzpostavitev otipljive, materialne identitete nastajajoče države, osnovane na novih družbenoekonomskih temeljih. Na natečaju sta zmagala perspektivna, zelo mlada arhitekta, prekaljena v natečajni praksi, medijskem prostoru in tujih akademskih okoljih – vendar brez večjih realizacij.

Njun natečajni nastop za novo trdnjavo kapitalizma je žirijo prepričal zaradi naklonjenosti inovativnim programskim in prostorskim rešitvam, hkrati pa tudi zato, ker je ekipa mladih sodelavcev konstrukterjev in entuziastičnih izvajalcev to drzno rešitev tudi tehnično prepričljivo podprla. Mlada perspektivna država se je izkazala s transformativnim značajem mlade perspektivne arhitekture. Žal v tridesetih letih samo enkrat.

Stavba je inovativna zato, ker je prostorsko prepletla hermetični administrativni program z novim poljavnim, konferenčnim in izobraževalnim, v hibridno celoto. Javno je k administraciji prislonjeno vertikalno, v sedem prostorsko razgibanih lamel tako, da med njima vzpostavlja navpično členjeno praznino javnega halla. Proti ulici se sprosti prostorna vstopna plaza in sodobno, dinamično lice nove palače državnega aparata.

Gospodarska zbornica Slovenije, Sadar + Vuga, 1999, foto Hisao Suzuki

Kongresni trg, Ljubljana

Leta 2004 razpisani natečaj za ureditev Kongresnega trga in parka Zvezda je Ljubljani prinesel prvi umik pločevine z večjih urbanih ljubljanskih površin in rekonstrukcijo najbolj centralnega, slikovitega in zgodovinsko pomembnega tržnega prostora mesta.

Zmagovalna rešitev je na videz konservativna. Na površini si je za cilj zadala natančno repliko Plečnikovih ureditev in uveljavitev neizprosne simbolne in tehnološke urbane praznine. Pod površino je predvidela izvedbeno zahtevno rešitev podzemne garaže, ki niti na trgu niti v parku ne pušča motečih infrastrukturnih sledi. Trg je brezhibno enovito tlakovan, v parku je v senci starih platan pod nogami škripal uvaljan pesek, nov tip ambientalne osvetlitve na jeklenicah pa se je iz zametka v Zvezdi prenesel vzdolž celotnega poteka nove Slovenske. Kongresni trg je postal nevtralna mestna površina in prizorišče za vsakršne prireditve, generalka za kasnejšo prenovo Trga republike.

Brez natečaja bi načrte za Kongresni trg in garažo izdelal najcenejši ponudnik projektantskih storitev z izkušnjami iz podzemnih garaž. Pragmatična rešitev bi povzela izhodišča projektne naloge, podkrepljene s prometno študijo, ki je ob 4 pasovnem prometu na Slovenski sugerirala garažne klančine pred Uršulinkami, pravokotno na Slovensko. Kongresni trg bi bil zelo verjetno streha garaže, predrta s klančinami, zračniki in izhodi, Zvezda pa območje za nekritično odlaganje ideoloških, doniranih in drugih okrasnih artefaktov.

Kongresni trg, Delavnica in Panprostor, 2011, foto Miran Kambič

Trg Republike in stolpnici TR, Ljubljana

Trg republike je osrednji oder državnih proslav. Njegovo 360 stopinjsko panoramo oblikujejo arhitekturne in kiparske ikone, ki gradijo oprijemljivo identiteto in infrastrukturo družbe. Edvard Ravnikar, Vinko Glanz, Vladimir Šubic, Zdenko Kalin, Karel Putrih, Drago Tršar, Slavko Tihec, so vrhunski avtorji, vizionarji svojega časa, ki trajno oblikujejo ta urbani javni prostor države in jo reprezentirajo v njenem kulturnem, poslovnem, trgovskem in vladnem smislu.

Trg republike in stolpnici TR, Edvard Ravnikar, 1976, foto Miran Kambič