Izkušnje iz preteklosti

Povojna Jugoslavija je dajala velik pomen arhitekturi pri pomembnejših javnih stavbah in pri gradnji stanovanjskih naselij, gradnja enodružinskih hiš pa se je odvijala brez ustrezne regulacije in brez obvezne udeležbe arhitekturne stroke. Kakšne so izkušnje?

VRHUNSKA KOLEKTIVNA ARHITEKTURA

V povojni gradnji , sprva kot del povojne obnove, kasneje pa tudi kot del izgradnje nove družbe, je arhitektura predstavljala pomemben del izgradnje nove identitete nove družbe. Nastajala je vrhunska arhitektura, ki so jo ustvarjala najpomembnejša imena slovenskega modernizma: Edvard Ravnikar, Milan Mihelič, Savin Sever, Edo Mihevc, Ilija Arnautovoć in drugi.

V času nastajanja slovenska povojna arhitektura ni doživljala pretiranega odziva v tujini. Zahod je slovenski (in jugoslovanski) modernizem odkril šele v zadnjih letih.

Eno večjih, čeprav zapoznelih, priznanj kvaliteti takratne arhitekture na naših tleh je razstave “Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980” v sloviti newyorški MoMA, enem osrednjih svetovnih arhitekturnih muzejev. Na tej razstavi so bila razstavljena tudi dela slovenskih modernistov.

Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980. Vir: MoMA

INDIVIDUALNA GRADNJA: SAMOGRADITELJSTVO

V istem obdobju je individualna stanovanjska gradnja potekala stihijsko, v veliki meri samograditeljsko, predvsem pa brez ustrezne regulacije oziroma brez obveznega sodelovanja arhitekta pri načrtovanju objektov.

Večina individualnih stanovanjskih hiš, ki so v tem obdobju v obliki razpršene gradnje poselile celotno Slovenijo, se je načrtovalo brez sodelovanja arhitekta, pogosto kar po tipskih načrtih iz drugih prostorov (npr. po načrtih iz kataloga “Srpska kuća”).

Posledice za prostor so bile katastrofalne. V času, ko so v središčih mest nastajale vrhunske arhitekture, ki so danes razstavljene v glavnih svetovnih muzejih, je individualna gradnja, načrtovana v dobršni meri brez arhitektov, uničila večji del kulturnih krajin Slovenije.

Vpliv socialističnega obdobja na današnje dojemanje arhitektov

Čeprav je socialistična oblast s pridom koristila usluge arhitektov, ko je šlo za gradnjo največjih dosežkov socializma, je arhitekt vedno veljal za predstavnike elitizma, še posebej v primerjavi z delavci na gradbiščih. V tem smislu so tudi inženirji bili veliko bližje ‘pravim’ delavcem kot pa arhitekti. Delo arhitekta se je v praksi zato skrčilo na minimum, zgolj na izdelavo načrtov.

Na zahodu se je v tem času vzpostavil sistem, po katerem arhitekt ostane odgovoren za projekt do konca, torej tudi skozi ves čas gradnje, in skrbi tudi za finančne vidike gradnje, pogodbe z izvajalci in podobno. V socialistični Jugoslaviji pa se je arhitektovo delo zaključilo z oddajo projektov - na gradbišče arhitekt praviloma ni imel vstopa oziroma je lahko sodeloval zgolj v obliki “projektantskega nadzora”, torej nezavezujočega spremljanja gradnje, nikakor pa ne kot vodja gradnje. Tak sistem se je v Sloveniji ohranil vse do danes, zakonodaja od leta 2017 celo prepoveduje arhitektom, da bi opravljali naloge vodje gradnje, kar predstavlja svojevrsten unikum v Evropi - beseda arhitekt v starogrškem izvirniku vendarle pomeni “prvi graditelj” oziroma z današnjih izrazoslovjem “vodja gradnje”.

Iz socialističnega obdobja pa se je pri mnogih vse do danes ohranila tudi averzija do arhitektov kot do samooklicane elite v slonokoščenih stolpih. Mišljenji, da arhitekti zgolj podražijo gradnjo, ki ga je med razpravami o novem gradbenem zakonu izrazil tudi eden izmed avtorjev zakona, in da si zgolj želijo graditi spomenike samemu sebi, sta pri nas del kolektivno priznanih dejstev, čeprav sta povsem napačni. To se je ob nastajanju novega gradbenega zakona pokazalo kot zid, ki ga je bilo nemogoče prebiti. Na povsem jasne dokaze, da nov gradbeni zakon privilegira gradbene inženirje in deprivilegira arhitekte (več o tem), je predlagatelju zakona zadoščalo povedati, da arhitekti spet želijo privilegije - in tej ponotranjeni socialistični averziji do domnevno elitističnega poklica so takoj prikimali vsi, vključno z največjimi antikomunisti.

Glavni trg Maribor
Multiplan arhitekti d.o.o.
Aleš Žnidaršič, Katja Žlajpah, Damjan Černe, Andreja Černe Zapušek, Vesna Vraničar
Natečaj 2009, izvedba 2021
Foto Miran Kambič

naslednja >>>>

Bela KNJIGA ZAPS za BOLJŠI gradbeni zakon (GZ-1)

UVOD

NAČELA

KLJUČNE POMANJKLJIVOSTI GZ-1

ODPOVEDOVANJE ARHITEKTURNI STROKI

DRUGE SLABOSTI GZ-1

NASTAJANJE ZAKONA

MEDIJSKI RAZMISLEKI

REŠITVE ZA GZ-1 in gz-2

ARHITEKTURNI NATEČAJI

DOKUMENTI

Izkušnje iz preteklosti

VRHUNSKA KOLEKTIVNA ARHITEKTURA

INDIVIDUALNA GRADNJA: SAMOGRADITELJSTVO

Vpliv socialističnega obdobja na današnje dojemanje arhitektov