Foto Klemen Razinger

Dr. Pavel Gantar

sociolog, nekdanji minister za okolje in prostor

Namesto, da bi država in njena javna politika imela vodilno vlogo pri uveljavljanju arhitekturnih natečajev in s tem vzpodbujala tudi zasebne investitorje, se je tej vlogi odpovedala in tlakovala pot v arhitekturno banalnost in povprečnost.

Ni prvič, da se neka, na prvi pogled povsem razumna ideja, kot je poenostavitev raznoraznih upravnih in drugih postopkov, sprevrne in pervertira v svoje lastno nasprotje. Ideja debirokratizacije, ki jo uteleša predlagani zakon, izkorišča potrebo po preglednosti in enostavnosti javnih predpisov za odpravo marsikaterih »varovalk«, ki zagotavljajo varovanje javnega interesa, upravljanju s prostorom, vodami in naravo pa prepušča dominaciji zakritih in nelegitimnih privatnih interesov.
Javni arhitekturni natečaj je inštitucija in jo v nekaj stoletni zgodovini arhitekture sploh ni potrebno posebej in dodatno utemeljevati. Izhaja iz načela, da je arhitektura (in širše urejanje prostora) dejavnost v javni domeni, da zadeva vse ljudi, ki živijo na nekem prostoru in imajo pravico do kvalitetnega javnega prostora, ki uokvirja njihovo življenje. Arhitektura je skupno dobro, zagotovimo pa ga lahko le, če ob določenem projektu predstavimo vse ideje in zamisli, kako ga oblikovati in izvesti. Boljšega instrumenta, kot je javni natečaj, nimamo.

Prof. Dr. RADO RIHA

filozof, Filozofski inštitut ZRC SAZU


Javne arhitekturne natečaje je ne le koristno, ampak predvsem potrebno ohraniti iz številnih razlogov, navedel bom samo tri, po mojem mnenju ključne:

• javni arhitekturni natečaji omogočajo, da se pri načrtovanju in projektiranju grajenih objektov v prostoru upošteva njihov strogo arhitekturni značaj, se pravi, vse tiste značilnosti, ki naredijo iz objektov nekaj več od zgolj prostostoječih objektov v prostoru;
  
  
• javni arhitekturni natečaji omogočajo, da se pri načrtovanju in reševanju projektantskih nalog med seboj soočajo in primerjajo različne arhitekturne zastavitve in šole, na ta način pa prispevajo k izbiri najkvalitetnejših in do okolja prijaznih projektov;
  
  
• javni arhitekturni natečaji omogočajo, da se v Sloveniji razvija arhitekturna produkcija na najvišji ravni – takšna, kakršno je ne le slovenski, pač pa tudi svetovni kulturi zapustilo delovanje arhitekta Jožeta Plečnika.

Mag. Gregor Macedoni

inženir elektrotehnike, magister ekonomije, župan Mestne občine Novo mesto, naročnik

Javni odprti arhitekturni natečaj je najbolj demokratičen postopek za pridobivanje rešitev pri urejanju prostora. Velikokrat ponovljena definicija, ki jo zagovarjam tudi sam, zveni kot floskula, vendar je soočenje in izbira med najboljšimi predlogi pomembno za izstopajoče posege v prostoru, še posebej, ko gre za javni prostor.

Hkrati ob tem stališču pa moramo investitorji, včasih na videz kontradiktorno, skrbeti tudi za učinkovito, finančno vzdržno in čim hitrejšo izvedbo projektov. Finančni vidik je pri natečaju možno kontrolirati do dogovorjene, ustrezne meje. Tudi časovno so arhitekturni natečaji lahko izvedeni učinkovito (4-5 mesecev), če naročnik že vnaprej dobro pripravi vsebino zastavljene naloge, priskrbi ustrezne priloge k dokumentaciji in je postavljena jasna časovnica, ki se je vsi vpleteni držijo.

Administrativno postavljena meja javnih investicij za katere je obvezna izvedba arhitekturnega natečaja je lahko vzrok, da pade ‘senca dvoma v smiselnost monopola’ pri vsakem tovrstnem postopku. Zato bi bil potreben razmislek o spremembi opredelitve meje za obvezni postopek tako po vrednosti investicije kot vsebini projekta. Mestna občina Novo mesto se je za izvedbo natečaja odločila tudi pri dveh projektih, za katera le-ta ni bil obvezen in mislim, da so rezultati potrdili pravilnost odločitve. Pri drugih natečajih v zadnjih letih lahko potrdimo, da je rezultat natečaja dejansko tudi najboljša rešitev za naročnika.

Izr. prof. ddr. Petra Čeferin

arhitektka

Vprašanje ali želimo ohraniti institucijo javnih arhitekturnih natečajev ali ne, je dejansko vprašanje, v kakšnem okolju želimo živeti. Natečaji so mehanizem, ki omogoča, da se gradnje ne razume preprosto kot tehnično-ekonomski problem, ampak kot bivanjski problem. 

To pa v naslednjem koraku pomeni, da se ne gradi preprosto prostostoječih objektov različnih barv in oblik, v katerih se da nekako preživeti. Ampak se gradi stavbe, ki skupaj s svojo okolico, ki jo soustvarjajo, odpirajo kraj za človeka vredno življenje.

Foto: Miran Kambič

Andrej Hrausky

arhitekt in kritik, častni član ZAPS

Arhitekturni natečaj je najbolj demokratična izbira najboljše rešitve.

Slovenci radi rečemo, da imamo lepo in majhno deželo. Torej je ta lepota končna, najbolj pa jo uničujemo prav z neprimernimi posegi v prostor. Zato želimo narediti vse, da bi bili ti posegi kar se da kvalitetni. Stroka, ki se s tem ukvarja je prav arhitektura. Njene kvalitete se ne da predpisati z recepti in ocenjevati z merjenjem. Je pa vedno mogoče primerjati več projektov in ugotoviti, kateri je boljši. Zato je potrebno zbrati čim več čim bolj kvalitetnih predlogov in arhitekturni natečaj je tu najboljša izbira. Zavedati se je treba, da je vsak poseg v javni prostor poseg v javno dobro, ki bo viden desetletja, morda stoletja. Po drugi strani pa današnji investitorji gradijo za trg, stavbe jih zanimajo le do prodaje in nimajo ne odnosa, ne odgovornosti do vpliva, ki ga bo imela njihova investicija v prihodnosti. Ohranjanje institucije arhitekturnega natečaja je najmanj, kar smo dolžni narediti za ohranjane lepot naše dežele zanamcem.

Sašo Rink

pravnik, direktor Javnega stanovanjskega sklada MOL, naročnik

Ne glede na zakonsko obveznost, vsebinsko in arhitekturno najkakovostnejše rešitve izbiramo s pomočjo izvedbe arhitekturnih natečajev in bi se ponovno odločili za enak postopek izbire (projektni natečaj kot del postopka za oddajo javnega naročila storitev).

Na prvem mestu pripominjam, da glede na določila področne zakonodaje (100. člena ZJN – 3) obveznost izvedbe projektnega natečaja za pridobitev najprimernejše arhitekturne rešitve za stanovanjske objekte ni nujna. Ne glede na to, pa JSS MOL v načelu konstantno skrbi za vsebinsko in arhitekturno najkakovostnejše rešitve, ki jih izbiramo s pomočjo izvedbe arhitekturnih natečajev.

Menim, da so arhitekturni natečaji vsekakor način soustvarjanja grajenega tkiva mesta, ki zagotavljanja ustrezno konkurenco med ponudniki storitev projektiranja na trgu, s tem pa preprečuje uniformnost in zagotavlja pestrost grajenega okolja. Nenazadnje pa se z njimi doseže tudi razmislek o morebitnih inovativnih arhitekturnih rešitvah za želene vsebine.

Foto: Matevž Paternoster

Jure Hrovat in Ana Kreč

arhitekta, kolektiv Svet vmes

Javni odprti anonimni projektni natečaj je najvišja oblika demokracije v prostoru.

Natečaj razumeva kot iskanje najboljše rešitve, kjer pa za razliko od javnih razpisov igra glavno vlogo kvaliteta rešitve in ne višina ponudbe. Nekako v luči »več glav, več ve«, skupine arhitektov, krajinskih arhitektov in drugih strokovnjakov iščejo najbolj ustrezno rešitev za isti problem. Posamezna skupina ne more predvideti vseh možnih variacij in rešitev, ki so rezultat natečajnega postopka. Pogosto so izbrane rešitve nepričakovane, včasih celo presenetljive.

Že sama priprava natečaja je postopek, kjer se razberejo specifične zahteve, ovire in spoznanja, ki jih drugače morda niti ne bi zaznali. Izkušena natečajna komisija in pripravljavci natečaja lahko kvalitetno usmerjajo naročnika in mu pomagajo pri težkih odločitvah. Brez natečaja pa »ena glava« za najnižjo ceno pripravi projektno nalogo, prepogosto tudi s skrbnostjo najnižje cene.

Poleg tega natečaji omogočajo še neuveljavljenim arhitektom, da na podlagi dobrih idej, ki se prebijejo skozi sito natečaja, v konkurenci najbolj izkušenih, aktivno sodelujejo pri soustvarjanju skupnega grajenega okolja. Ne gre namreč zanemariti kreativnosti in entuziazma, ki jo prinašamo mlajše generacije arhitektov, ki v primeru ukinitve javnih natečajev sploh ne bomo imele priložnosti izkazati svojega potenciala niti pridobiti ustreznih izkušenj. 

Aleksander Čeferin

odvetnik, predsednik Evropske nogometne zveze UEFA

Jasno je, da mora o tem, kakšne javne zgradbe in prostori se gradijo, kako so narejeni in umeščeni v prostor, odločati stroka. In stroka, ki je za to zares usposobljena, je seveda arhitektura.

To ni le gradnja, je umetnost gradnje. Predlog ukinitve javnih arhitekturnih natečajev je zato po mojem povsem v nasprotju z javnim interesom.

Boris Matić

arhitekt, partner pri biroju Scapelab, prejemnik Plečnikove nagrade za leto 2019

V javnem natečaju izbiramo najboljšo vizijo, katero lahko predlaga kdorkoli. Ukinitev natečajev za državne investicije in izbor po referenci in najnižji ceni, je enako, kot če bi premier države lahko postal samo tisti poslanec, ki bo za opravljanje funkcije zahteval najnižjo plačo.

Javni natečaj poznajo vse evropske države in ga ne vidijo kot birokratsko oviro. Tudi pregovorno učinkovita in urejena Nemčija ne. Razumejo, da je pri urejanju prostora nujno, da zmaga najboljša ideja. Najboljša ideja pa se lahko porodi izkušenemu ali mlademu, domačemu ali tujemu, dragemu ali cenenemu ustvarjalcu – in pri urejanju tako majhne države, kot je Slovenija, je še posebej nujno, da jo uredimo z najboljšimi idejami, ne pa z najcenejšimi ustvarjalci.

Foto Matjaž Wenzel

Gregor Reichenberg

arhitekt, podžupan Mestne občine Maribor

Kot arhitekta me sodelovanje na arhitekturnih natečajih motivira in mi predstavlja razbremenjen strokovni ‘izlet’. Kot podžupan pa se zavzemam za izvedbo natečajev v Mestni občini Maribor, ker zaupamo v inštitut javnega natečaja in tako s strokovnim arhitekturno – urbanističnim delom gradimo svojo prostorsko pojavnost.

Kot družba neprestano težimo k razvoju in izpopolnjevanju, k optimizaciji in racionalizaciji. Prostor je dobrina, ki smo ga podedovali in stremeti moramo k temu, da ga izboljšanega predamo naprej. Menim, da kot družba nosimo odgovornost do doprinosa našega časa prostoru. Poseg v prostor pomeni spremembo okolice do te mere, da nihče ne ostane ne-nagovorjen. Tudi če objekta ne uporabljaš, ta nate vpliva.

Arhitekturni natečaj pomeni civilizacijski napredek in kot tak predstavlja inštitucijo transparentnega in do najvišje možne mere strokovnega odločanja o posegih v prostor. Predstavlja racionalno držo naročnika, saj za ceno ene idejne zasnove dobi več primerljivih idejnih zasnov.

Čeprav je Béla Bartók trdil, da so tekmovanja (competitions – natečaji) za konje, ne za umetnike, se lahko le v določenem segmentu strinjam z njim. Z natečajem se ne da določiti najboljšega arhitekta, lahko se pa z natečajem izbere najustreznejšo rešitev kot odgovor na specifični prostorski problem.

Foto Igor Modic

Prof. dr. Ana Kučan

krajinska arhitektka, prodekanja Oddelka za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti

Javni natečaj je še edino zagotovilo, da bodo državljani deležni kakovostnega urejanja bivalnega okolja.

Poleg tega je javni natečaj metoda, ki sooči več možnih rešitev; gre za klasično in edino ustrezno načrtovanje, ki presoja med alternativami in nam omogoča, da v nekem družbenem in prostorskem kontekstu poiščemo najboljšo možno rešitev nekega prostorskega problema. Natečaj je najboljši možni način, da pred pomembnimi posegi v prostor dosežemo družbeni dogovor o tem, kako bomo to storili in je vsaj minimalno zagotovilo za obrambo javnega interesa.

Izr. prof. dr. Matej Blenkuš

arhitekt, Abiro, dekan Fakultete za arhitekturo

Četudi je večina zemljišč v Sloveniji v zasebni lasti, pa je gradnja na njihovi površini dejstvo, katerega posledice se odražajo v širšem okolju in prostoru. Kakršen koli poseg v prostor je hkrati tudi poseg v javni interes. Družba, ki tega dejstva ni pripravljena sprejeti, po mojem prepričanju ni ne demokratična, ne dolgoročno vzdržna. Gradnja je proces, kjer je potrebno ovrednotiti, medsebojno uskladiti in smiselno združiti praviloma nasprotujoče si interese različnih javnih, kakor tudi zasebnih sfer.

Arhitekturni natečaj zagotavlja večplastno, skupinsko, strokovno kakor tudi interesno presojo vzporednih variantnih rešitev. Odločitve so demokratične, z zastopanostjo arhitektov in urbanistov v strokovnih komisijah pa je zagotovljeno, da se spoštuje vzdržen in trajnostni razvoj prostora. Pri natečajih, ki jih organizira ZAPS, so poleg končne odločitve javno objavljene tudi vse preostale variante. S tem je zagotovljena transparentnost, kakor tudi dopuščena kritičnost naknadne javne razprave.

Ponosen sem, da delujem kot tudi izobražujem v poklicu, ki zagotavlja tako visoko stopnjo javne in strokovne presoje. Vsi poskusi, da se instrument arhitekturnega natečaja črta iz zakonodaje na račun poenostavitve postopkov odločanja o posegih v prostor enostavno ne pomenijo nič drugega, kot odločen korak v nedemokratično in interesno zaprto družbo, predvsem pa v veliko škodo prostora in kulture.«

Foto Fulvio Grissoni

Prof. Jurij Sadar

arhitekt, Sadar+Vuga

Kako bi zgledale olimpijske igre, če ne bi bilo tekmovanja, ampak bi skupina mednarodnih delegatov izbirala zmagovalca na osnovi prejetih referenc, statističnih rezultatov zadnjih 5 let, bonitetnih obrazcev, potrdila o plačanih davkih, plačanih prispevkih mednarodni športni zvezi in olimpijskemu komiteju, številu zaposlenih v tekmovalni ekipi…?

O najnovejši nameri trenutne politike o spremembah gradbenega zakona in ukinitvi javnih arhitekturnih natečajev je bilo in bo napisanega veliko. Zato teh zadev ne bom ponavljal, bom pa moje razmišljanje o tej nameri opisal skozi primerjavo med arhitekturnimi natečaji in športnim tekmovanjem.

Sam sem velik ljubitelj športa in nadvse cenim športnike, ki v kratkem trenutku sprejmejo prave odločitve in zmorejo psihično stabilnost in fizično spretnost in moč, da dosežejo nekaj izjemnega in so na tekmi boljši od drugih. Trenirajo cela leta, da na olimpijadi v manj kot 10 sekundah prehitijo vse ostale. Zmaga samo eden in to tisti najboljši v tistem trenutku. Zato so že v antični Grčiji slavili prvake olimpijskih iger.

Tako kot lahko bosonogi tekač iz Kenije na tekmovanju premaga vso svetovno elito vključno z njihovimi nutricisti in doping strokovnjaki, lahko na arhitekturnem natečaju mlad arhitekt premaga svetovno elito z boljšo idejo. In to je bistvo arhitekturnih natečajev.

Tudi če bi trenutna politika s tem neumnim predlogom uspela in nam odtujila pravico natečaja, ga bomo pridobili in uzakonili nazaj njim v posmeh in opomin.

Foto Klemen Ilovar

Izr. prof. mag. Boštjan Vuga

arhitekt, Sadar+Vuga

Potrebno bi bilo narediti pregled, koliko tujih arhitektov se je do zdaj udeležilo slovenskih javnih natečajev. Pa koliko slovenskih arhitektov sodeluje na javnih natečajih v tujini.

Natečaji namreč spodbujajo sodelovanje med domačimi in tujimi biroji, stimulirajo interes tujih arhitektov za dogajanje pri nas in obratno. Javni natečaji so tudi politično orodje in sredstvo, ki prispevajo h gradnji skupnega in ne-samo-evropskega prostora.

Javni natečaji odpirajo in tudi brišejo meje. Če lahko kot slovenski arhitekt sodeluješ na javnih natečajih za projekte izven državnih meja Slovenije, potem lahko pričakuješ tudi težnjo tujih arhitektov za sodelovanje na natečajih pri nas. Recipročnost. Če ukineš javne natečaje pri nas, in s tem možnost sodelovanja tujih arhitektov in birojev, potem se lahko dogodi, da tudi ti ne boš mogel sodelovati na natečajih v tujini. Doma pa tudi ne, ker jih ne bo več. Torej, pridobivanje dela preko javnih natečajev bo za slovenske arhitekte praktično onemogočeno. In s tem tudi projektantsko sodelovanje s tujimi arhitekti. In s tem tudi odpiranje. S tem tudi skupna evropska prihodnost. Ali pa je to namen debirokratizacije in ukinjanja javnih natečajev? De-evropskost?

Foto Aljoša Videtič

Marko Peterlin

arhitekt in urbanist, direktor IPoP – Inštituta za politike prostora

Urejanje prostora je v javnem interesu, prostor pa skupna dobrina, v okviru katere se mora udejanjati tudi socialna in ekološka funkcija lastnine. Zaradi dolgoročnih učinkov posegov v prostor je te potrebno izvesti premišljeno, zgled pa mora biti prav javni sektor.

V dolgoletni domači in mednarodni praksi se je izkazalo, da odprti javni natečaji privedejo do rešitev, s katerimi se izboljšuje kultura urejanja prostora, obenem pa se na ta način zmanjšuje tudi možnost napak in dolgoročno škodljivih rešitev v prostoru.

Foto Miran Juršič

Majda Širca

umetnostna zgodovinarka in avtorica dokumentarnih filmov, nekdanja ministrica za kulturo

Od nekdaj menim, da so javni natečaji nujni in potrebni zato, da prihajamo do kakovostnih arhitekturnih, urbanističnih in prostorskih rešitev, da se razvija stroka, izboljšuje gradnja in da se s prostorskimi problemi soočamo na čim bolj demokratični način, kjer prevladujejo strokovni argumenti, ne pa politično ali ekonomsko motivirani – v smislu, da dobivajo prednost tisti projekti, ki so (naj)cenejši, ne pa tudi najboljši ali pa tisti, ki so netransparentni, korupcijski in v neskladju s kulturo prostora. Kot političarka sem nekoč skrbela, da so bili natečaji tudi uzakonjeni.

Nada Paj

ravnateljica OŠ Šentvid, naročnica

Kljub temu, da sva ravnatelja obeh šol najbolje vedela, kaj šoli potrebujeta, so bile najboljše rešitve tiste, ki so bile drugačne od prejšnjih razmišljanj.

V letošnjem letu je bil izpeljan in zaključen arhitekturni natečaj za izbor najprimernejše prostorske rešitve za gradnjo nove gimnazije in telovadnice za osnovno šolo. Obe šoli namreč zdaj delujeta v skupni stavbi, utesnjeni in medsebojno prostorsko prepleteni.
Zadnjih 10 let smo intenzivneje iskali možne rešitve prostorske razdelitve med šolama. Prišli smo do nekaj zanimivih idej, a nobena ni bila povsem ustrezna. Na koncu sem imela občutek, da se ves čas vrtimo v istem krogu, znotraj istih miselnih okvirov.

Ko sem se seznanjala z natečajnimi elaborati, je bilo tako, kot bi se mi odprla vrata v povsem nov svet. Koliko različnih idej, drugačnih od vsega, na kar smo pomislili prej. Koliko dobrih in zanimivih rešitev. Izmed prispelih elaboratov smo izbrali najboljšega; takega, s katerim smo bili najbolj zadovoljni, ki najbolj ustreza vsem uporabnikom, a je obenem povsem drugačen od naših predhodnih razmišljanj.

Včasih sem bila prepričana, da bomo sami, tisti, ki delamo v obeh šolah in zato v popolnosti poznamo potrebe obeh šol, najbolje vedeli, kaj hočemo. Da bomo potrebovali arhitekte le toliko, da bodo »narisali« tisto, kar smo si zamislili mi. A sem v procesu realizacije natečaja ugotovila, da se zelo motim. Kljub temu, da sva ravnatelja obeh šol najbolje vedela, kaj šoli potrebujeta, so bile najboljše rešitve tiste, ki so bile drugačne od prejšnjih razmišljanj.
Kadar omogočimo prestop iz ponavljajočih se miselnih okvirov v nove dimenzije razmišljanja, v iskanje kreativnih rešitev, pridemo do najboljših možnih rezultatov. Ne nazadnje šole in telovadnice ne gradimo za leto ali dve, ampak za naslednjih vsaj 100 let. Zato je prav, da ob njunem snovanju omogočimo ustvarjalnosti prosto pot.

Hvala za to navdihujočo izkušnjo.

Foto Sandi Fišer

Prof. Janez Koželj

arhitekt, podžupan Ljubljane, naročnik

Kot mestni arhitekt sem bil zadolžen po službeni dolžnosti voditi delo žirij večine javnih natečajev, ki jih je razpisala mestna občina za različne naloge v različnih merilih in ravneh zahtevnosti. Pri tem se spoznal visoka pričakovanja in težnjo k odličnosti tako sodelujočih avtorjev kot njihovih presojevalcev. V tem duhu smo po načrtih zmagovitih natečajnih rešitev uspeli zgradili vse stavbe in izvedli vse ureditve, s katerimi smo začeli prenavljati mesto v smeri trajnostne preobrazbe.

Z natečaji smo aktivirali ustvarjalne in umetniške potenciale številnih urbanistov, arhitektov in krajinskih arhitektov ter jih tako na najbolj neposreden način vključili v uresničevanje ciljev ambiciozne vizije dolgoročnega razvoja Ljubljane. S tem smo prispevali tudi k uveljavitvi in razvoju stroke za oblikovanje prihodnosti.

Foto Nada Mihajlović

Matija Bevk

arhitekt, Bevk Perović arhitekti

Možnost izgube inštrumenta javnega arhitekturnega natečaja je strašljiva. Pomenila bi veliko in nepopravljivo škodo, ne samo za arhitekte, temveč za celotno družbo Slovenije, za vso grajeno okolje – posledice bodo občutili vsi.

Nerazumljivo je sprenevedanje in zatiskanje oči s strani politike. Za zaostanke pri realiziranju javnih investicij – stavb, šol, fakultet, akademij, študentskih domov, itd. niso krivi arhitekti in tudi ne postopki natečajev, temveč neodločna in neorganizirana država, ki vsakih pet let spreminja pravila, a obenem tudi ne upa realizirati ničesar kar zahteva več časa, kot je do naslednjih volitev. Javni arhitekturni natečaj je edini realni inštrument za zagotavljane dolgoročne kvalitete grajenega prostora v državi.

Eden izmed dokazov, kaj pomeni v smislu kvalitete in odgovornosti do prostora, so tudi Plečnikove nagrade. Ob letošnjem dogodku podelitve Plečnikovih nagrad so, tako kot vsako leto, zgrajeni natečajni projekti igrali ključno vlogo v strukturi nagrad, zaradi svoje splošne arhitekturne kvalitete, odgovornosti do grajenega prostora, do obstoječega, zaradi profesionalnosti in strokovnosti. Javni arhitekturni natečaj je najbolj transparenten in najbolj demokratični postopek izbire projektov, ki naravno vzpodbuja kritični dialog, odličnost in konkurenčnost v kvaliteti!

Prof. Boris Podrecca

arhitekt

Smo v dobi redefinicije življenjskih kvalitet in različnosti mehanizmov preživetja, internetni prostor nam obenem nudi polifone in polikrome makro-plasti projektiranja, pandemična kriza pa je razblinila družbo in družabnost. Razumljiva je splošna konsternacija arhitektov pred izgubo splošnih vrednot in razširitvijo informativnih sistemov »nove nepreglednosti«.

Nova semantika civilizacijskega procesa bo v večji meri vsebovala pojem arhi-kulture kot pa arhi-tekture. Aktivirala bo celoten antropološki ciklus; ne le časa, ampak širšo časovnost. In za odgovor na to ne zadošča nežna arhitektura, ki ne razžari, ampak osivi družbeni milje.

Ta razpon paradigm opredeljuje tudi »modus operandi« natečajnih žirij. Širša kompleksnost ocenjevalnih kriterijev in odgovornost drže nasprotovanja profitni kamuflaži mesta danes upravičuje legitimnost natečajev. Pomemben ni samo doprinos posameznih avtorjev projekta, ampak tudi času analogna razgledanost odločujočih v žiriji, ki neizogibno tudi sami postanejo nekakšni soavtorji nagrajenega projekta.

Obstaja cela vrsta tipologij natečajev, ki stojijo nasproti kulturnemu relativizmu ali pa odgovarjajo nobilitiranju investitorja skozi čar svojega arhitekta. Težko bi bilo dopovedati gospodu Pinaultu, da se odpove svojemu Tadau Andu in njegovim trem muzejem v različnih historičnih kontekstih. V tem in podobnih preoblikovalnih projektih, kjer političen ali kulturološki interes mesta soglaša s predlaganim artefaktom, in kjer javni investment določenega miljeja dopolnjuje idiogram nove kulturne mega-ustanove, natečajni proces ni vedno nujen. Takšen model križanj privatne in javne investicije, tudi manjših, če je posredi garant kvalitetnega oblikovalskega posega za arhitekturo mesta, je v zadnjem času strateško in ekonomsko zelo uspešen.

Če pa tega komplementarnega interesa ni in je potrebno nek specifičen kazus objektivirati, ali pa če gre pri investiciji v celoti za javna sredstva, ostaja proces natečaja nujen in neobhoden.