Arhitektura v času razpadanja družbenega tkiva

Tomaž Krištof, Sobotna priloga Dela 11. 12. 2021

Letošnje leto si bomo morda veliko bolj kot po epidemiji, ki je z nami vendarle že drugo leto, zapomnili po razpadanju družbenega tkiva pred našimi očmi.

Epidemija je to razpadanje delno zgolj razkrila, delno pospešila, v marsičem pa tudi omogočila – omogočila tistim, ki jim dosedanji ustroj družbe ni ustrezal. Ali je to za nadaljnji razvoj Slovenije dobro ali ne, naj ostane stvar osebne presoje in političnih preferenc vsakega posameznika. Nedvomno pa lahko ugotovimo, da hkrati z rušenjem družbenega ustroja pada tudi zaupanje v demokracijo in institucije pravne države, v znanost in stroko, v kulturo in zlasti v kulturo izgovorjene ali zapisane besede.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo arhitekturna stroka to obdobje preživela nedotaknjena. Arhitekt je strokovnjak na gradbeno-tehničnem področju, hkrati je tudi predstavnik kulturnega sektorja. Poleg inženirske ima tudi humanistično izobrazbo; v kurikulumu fakultet za arhitekturo pri nas in po svetu so tudi vsebine, kot so filozofija, psihologija in kulturna zgodovina. V jedru arhitektovega ustvarjanja je skrb za človeka in skupno dobro; arhitekt se ne sprašuje zgolj, kako bomo gradili, ampak tudi, kako bomo živeli. Vse to so danes za posameznika nezaželene, za stroko v celoti pa, kot vidimo v novem gradbenem zakonu, nevarne vsebine.

Vrtaj, punči, vrtaj

Turbokapitalizem, ki mu tudi pri nas v zadnjem času na stežaj odpiramo vrata, morda najlepše opisuje ameriški izraz Drill, baby, drill, ki se običajno prevaja v Vrtaj, punči, vrtaj. V izvirniku se izraz nanaša na črpanje nafte, v prenesenem pomenu pa na katerakoli naravna in okoljska bogastva, ki jih je mogoče nepovratno izkoriščati. V primeru Slovenije sta to čista voda in relativno neokrnjena narava. Izraz se nadaljuje v neizrečeni »ustvarjaj dobiček in se ne sprašuj, kakšne posledice za okolje in družbo nosi tvoje početje«. Arhitektura je v svojem bistvu nasprotje tega; njena osnovna metoda je prav večno preizpraševanje, osnovni cilj pa skupni javni interes. Za arhitekta, kot je v odličnem članku na začetku tega leta povedala Urša Vrhunc, je prostor dobrina in ne surovina. Takšna stroka pa neizogibno manjša dobiček in je pesek v kolesju turbokapitala, osnovanega na filozofiji Drill, baby, drill.

Zato se ne gre čuditi, da je prav letos, v času velikih družbenih premikov, ugledal luč sveta protiarhitekturni gradbeni zakon. Ko bo začel veljati, bo mogoče gradbena dovoljenja za vrtce, šole, domove za starejše, bolnišnice, javne in stanovanjske stavbe pridobiti brez sodelovanja arhitekta. Stavbe, ki jih gradimo za sto ali več sto let, se bo snovalo in umeščalo v prostor brez sodelovanja stroke, ki je specializirana ravno za snovanje stavb in njihovo umeščanje v prostor. Da se veščine arhitekturnega načrtovanja ne bi slučajno pokazale za prednost pri naročnikovem izboru projektanta, so predlagatelji zakona skušali, na srečo jim vsaj pri tem ni uspelo, ukiniti tudi obveznost javnih arhitekturnih natečajev za večje javne investicije. Drill, baby, drill!

Splošno nezaupanje v znanost in stroko pri tem pride neskončno prav. Zadnja leta so razkrila žalostno veliko ljudi, ki ne verjamejo, da je cepljenje koristno, ki zanikajo podnebne spremembe, ki priložnostnim zdravilcem zaupajo bolj kot zdravnikom specialistom, ki niso, kot ravnatelj neke osnovne šole, prepričani niti o tem, da virusi res lahko povzročajo bolezni, in ki nasprotujejo celo učenju teorije evolucije v osnovnih šolah. Letos so se jim pridružili tisti, ki zanikajo, da je arhitektura sploh stroka, in ne verjamejo, da sta za snovanje in umeščanje stavb potrebni veščina in znanje, ki ju ne more imeti nekdo, ki ni opravil večletnega arhitekturnega izobraževanja, je pa arhitekta v trenutku prebliska odkril globoko v sebi.

Najbrž ni prav veliko zakonov, ki jih je državni zbor sprejel, medtem ko njihovo nastajanje preiskuje komisija za preprečevanje korupcije (KPK). Besedila zakonov ne bi smela biti kot samopostrežba, iz katere si vsaka lobistična skupina, ki ima dovolj moči, lahko odnese, kar hoče. Zato je prav, da KPK opravi svoje delo in do konca razišče vse sume – v korist celotne družbe upamo, da konflikta interesov ni bilo in da bo KPK ugotovila, da je ministrstvo v zadostni meri varovalo integriteto pri pripravi zakona. Korupcijska afera je vendarle zgolj zameglila pravi problem, to pa je nižanje strokovnih standardov pri načrtovanju objektov, predvsem na področju arhitekture in oblikovanja grajenega bivalnega okolja.

Zakon se bo sesedel sam vase

Novi gradbeni zakon ne prinaša enakopravnosti strok, kot to radi povedo njegovi zagovorniki, razen če s tem ni mišljena enakopravnost vseh strok, da pri načrtovanju grajenega okolja obidejo arhitekte in sami prevzamejo njihovo delo. Vse stroke seveda morajo biti enakopravne, niso pa vse stroke enake – arhitektura je posebna v tem, da se njeno bistvo zgodi v začetnih fazah načrtovanja, ob snovanju stavbe in njenem umeščanju v prostor. Večina arhitekturnih lastnosti stavbe, kot so gabarit, funkcionalna zasnova, tlorisi in videz, je določenih že z gradbenim dovoljenjem. Zato ureditev, po kateri sodelovanje arhitekta pri načrtovanju stavbe ni več pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja zanjo, pomeni preprosto, da arhitekture sploh ni več.

Nobena skrajnost ne traja dolgo in vsaka izzove nasprotno reakcijo. Novi zakon se bo slej kot prej sesedel sam vase. O tem smo lahko prepričani že zaradi splošne ravni ozaveščenosti prebivalstva, ki je s plebiscitarno zavrnitvijo zakona o vodah politiki dalo vedeti, da sta zanj prostor in narava najvišji vrednoti, celo višji od ideološke pripadnosti. O tem smo lahko prepričani tudi zaradi procesov v Evropi, ki gredo zadnja leta pri pomenu arhitekturne stroke v popolnoma nasprotno smer kot naša zakonodaja. Evropa je že zdavnaj spoznala, da je njena primerljiva prednost pred drugimi regijami na svetu prav v kakovostni arhitekturi in raznolikosti kulturnih krajin.

Novi gradbeni zakon je prišel iz istih pisarn kot zavrnjena novela zakona o vodah, poganjajo ga isti kapitalski interesi ter isti odnos do okolja in prostora. Da se politika v skoraj istem zamahu, kot se je hotela odpovedati vodi in obvodnim prostorom, želi odpovedati tudi arhitekturni stroki, moramo arhitekti vzeti kot izjemno čast in pohvalo, pa tudi kot pomembno spodbudo za naprej. Nekaj očitno že moramo delati prav, da smo zanje tako moteči. Če smo kadarkoli, ali pa kadarkoli še bomo, potrebovali dokaz za svoje delovanje v javno korist, smo ga zdaj neizpodbitno dobili. Vsaj za to smo lahko hvaležni!

Tomaž Krištof, predsednik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije

Prvič objavljeno dne 11.12.2021 v tiskani izdaji Sobotne priloge Dela in na spletni strani https://www.delo.si/sobotna-priloga/arhitektura-v-casu-razpadanja-druzbenega-tkiva/. Besedilo in naslovnice objavljamo z dovoljenjem avtorja.

Vrtec Pedenjped, enota Pedenjcarstvo
Zgornji Kašelj
Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič
Natečaj 2013, izvedba 2018
Zlati svinčnik ZAPS 2019
Foto Miran Kambič

naslednji članek >>>>

naslednje poglavje >>>>

Bela KNJIGA ZAPS za BOLJŠI gradbeni zakon (GZ-1)

UVOD

NAČELA

KLJUČNE POMANJKLJIVOSTI GZ-1

ODPOVEDOVANJE ARHITEKTURNI STROKI

DRUGE SLABOSTI GZ-1

NASTAJANJE ZAKONA

MEDIJSKI RAZMISLEKI

REŠITVE ZA GZ-1 in gz-2

ARHITEKTURNI NATEČAJI

DOKUMENTI

Arhitektura v času razpadanja družbenega tkiva

Vrtaj, punči, vrtaj

Zakon se bo sesedel sam vase