Novi dejavnik virusa bomo obvladali z znanostjo, z (bolj ali manj uspešnimi) nefarmacevtskimi ukrepi in cepivom. Za podnebne spremembe pa ni tako enostavnih rešitev. Področij, kjer se moramo iz primeža lastnih tehnologij izviti z inovacijami na ravni cepiva, je mnogo: zmanjšanje emisij v proizvodnji, transportu in gradnji, zajem in trajno skladiščenje ogljikovega dioksida, radikalna sprememba vira beljakovin v prehrani … Vsako izmed teh področij potrebuje razvojni napor na ravni več deset različnih cepiv proti koronavirusu. Posledice zastoja v razvoju bodo katastrofalne in veliko težje odpravljive kot posledice epidemije.

In na tem mestu smo lahko virusu sars-cov-2 celo hvaležni. Več desetletij poslušamo, da radikalne spremembe v svetovni ureditvi, ki so potrebne za korenito zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida, enostavno niso možne. Da je ekonomski strošek »zelene premije« na nove tehnologije prevelik. Da je inercija sistemov prevelika.

Epidemija je pokazala, da je to laž. Radikalne spremembe sistemov so možne pod dvema pogojema: da je grožnja takojšnja, tj. vidna znotraj političnega mandata, in da je ogrožena prava skupina ljudi – starejša populacija, ki premore socialno, politično in ekonomsko moč. Takrat se lahko svet ustavi nemudoma.

Podnebna kriza deluje prepočasi, da bi vplivala na volilne mandate, in vpliva na populacijo, za katero očitno nikomur ni dovolj mar. Populacija, ki bo trpela zaradi podnebne krize, še nima volilne pravice, nima ekonomske moči in nima (dovolj) politične moči, da bi vplivala na vladajoče strukture. Skrbniki te populacije, starši, pa svojih otrok nimajo dovolj radi, da bi poskrbeli, da bodo lahko živeli v enakem okolju kot oni. Bolj pomembno jim je udobje, ki se jim zdi nenadomestljivo – pa naj gre za potovanja, lastno hišo na podeželju, avtomobile ali uvoženo hrano in vsak dan meso na mizi.

Zadnji stavek morda zveni škandalozen, a je resničen. Prvi impulz ob razpravah o stanju okolja leta 2100 se običajno zvede na »ah, saj takrat bom že mrtev/a, s tem se bo nekdo drug ukvarjal«, ne pomislimo pa, da bo ta nekdo drug naš otrok ali vnuk. To dokazujeta delež okoljskega programa v programih političnih strank in delež sedežev zelenih strank v parlamentu – ki je točno tolikšen, kolikor je nam, volivcem, za to mar.

Zeleni razvoj in digitalizacija

Več kot očitno je, da bo za napredek na okoljskem področju potreben radikalnejši premik. Zato se je Evropska unija odločila, da pretres, ki ga je v evropskem sistemu povzročil koronavirus, izkoristi za spremembo paradigme. Oblikovala je mehanizem REACT-EU (Recovery Assistance for Cohesion and the Territories of Europe), ki naj bi bil namenjen dvema strateškima temama: zelenemu razvoju in digitalizaciji. Načrte za izvajanje mehanizma pripravijo države same in jih pošljejo evropski komisiji v potrditev. Slovenski načrt se imenuje načrt za okrevanje in odpornost oz. NOO.

Pred časom smo od predsednika vlade izvedeli, da si je Slovenija priborila za skoraj milijardo večji kos pogače, kot bi ji sicer po razrezu prebivalstva in ekonomskega položaja pripadal. Denarja iz razvojne perspektive bo v petih letih torej kar precej, in sicer 5,2 milijarde evrov, kar je skoraj 40 odstotkov letnega proračuna cele države. A ko začnemo razmišljati o tem, kako bo porabljen, ugotovimo, da je vse pripravljeno za zamujeno priložnost.

PRVIČ, načrt za okrevanje in odpornost je pripravljen popolnoma netransparentno. Pripravlja ga služba vlade za razvoj in kohezijsko politiko, sprejema ga pa vlada. Program ni bil javno predstavljen in nanj javnost ne more in ne bo mogla podati pripomb – čeprav jih lahko poda za vsak drug zakonski predpis, ki je v pripravi. Tako lahko vplivamo na podrobnosti regulatornih določb, ne moremo pa vplivati na strategijo razvoja naše prihodnosti, kar je popoln absurd.

V program so že kot sestavni del vključeni strateški projekti države, večina sredstev pa bo razdeljenih na kasnejših razpisih. Trenutno ne vemo, kateri so strateški projekti države, saj seznama ni. Je mogoče med strateškimi projekti potniška železnica, ki jo je pred dnevi predstavilo ministrstvo za infrastrukturo? Regionalni tramvaj za zmanjšanje avtomobilskega prometa v ljubljanski urbani regiji, kjer bi imel daleč največji učinek, še večji od prehoda na električne avtomobile? Logistična remiza za umik deleža transporta s tovornjakov na vlake? Program malih toplarn na biomaso z visokim izkoristkom za pokrivanje razpršenih gradenj s trajnostno toploto? Nihče ne ve.

Vse, kar je objavljeno na spletnih straneh vlade, sta dva lista A4, kjer je prikazan finančni razrez, iz katerega je razvidno, da je največja postavka načrta za okrevanje in odpornost »digitalna transformacija države«, s finančnim okvirjem 254 milijonov evrov nepovratnih sredstev – kar je kar 50 odstotkov več od sredstev, namenjenih za raziskave ali za trajnostno mobilnost.

V časih, ko se sprašujemo, kako lahko iz inženirja nastane dober menedžer, iz filozofa pa težko dober zdravnik, se vprašajmo še: kako s porabo daleč največjega deleža sredstev EU za sam državni aparat priskrbimo boljše okolje za naše potomce in kdo ve več o učinkovitosti strateških projektov na zeleno preobrazbo in digitalizacijo – državni aparat ali raziskovalne inštitucije in okoljske organizacije? Ter, ker je odgovor jasen, zakaj strokovne institucije in javnost ne morejo sodelovati pri oblikovanju najpomembnejšega programa za prihodnost te države, če se pri epidemiji zanašamo na epidemiološko in zdravstveno stroko?

DRUGIČ, okoljske in nevladne organizacije niso izključene samo iz priprave programa, ampak tudi iz nadaljnjih korakov porabe sredstev EU. Z drugim svežnjem ukrepov za blaženje posledic epidemije koronavirusa je namreč država omejila delovanje okoljskih organizacij v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja. Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je, verjetno izhajajoč iz lastnih frustracij, ko je vodil investicije v družbi Hidroelektrarne srednje Save, zelo omejil, katere okoljske organizacije lahko sodelujejo v postopkih za izdajo gradbenih dovoljenj. Čez noč so to postale samo organizacije, ki so imele v preteklih dveh letih najmanj 50 članov, ki so redno plačevali članarino in bili prisotni na zadnjih treh zborih (!), ki imajo vsaj že dve leti zaposlene vsaj tri ljudi z ustrezno izobrazbo 7. stopnje (!!) ter imajo vsaj 10.000 evrov premoženja. Posledično nobena okoljska organizacija v državi naslednje dve leti ne more sodelovati v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj. Tu ni šlo za omejitev, ampak za izločitev.

Kdo bo varuh okolja v investicijskih postopkih države, kjer je interes samo čimprejšnja realizacija in s tem povezane politične točke?

TRETJIČ, vlada je pripravila spremembe zakona o javnih naročanjih in jih, kako prikladno, poslala v javno obravnavo 23. decembra 2020 ter dala državljanom mesec dni časa, da podajo pripombe. Izbira tako prefinjenega datuma, ki vključuje novoletne praznike, ne more biti naključje, kar se potrdi ob bolj podrobnem branju predloga predpisa. Za leporečno utemeljitvijo predlogov z argumenti poenostavljanja in pohitritve postopkov se skrivajo elementi, kot so sproščanje kriterijev za objavo razpisov v evropskem uradnem listu, kar zožuje bazen konkurentov in olajšuje domače kartelne dogovore.

Prav tako ministrstvo za javno upravo v predlogu ukinja institut javnega arhitekturnega natečaja, ki je edini postopek javnega naročanja, kjer se pri ponudbi upošteva merilo najbolj ustrezne rešitve. In to ravno v času, ko v državo prihajajo sredstva v sklopu načrta za okrevanje in odpornost, ki bodo vodila v javne investicije. To pomeni, da bodo inženirji, ki bodo načrtovali te rešitve, posel pridobili na izhodišču najnižje možne cene ter posledično najmanjšega vložka, ne pa na izhodišču najboljše rešitve. Milijarde evrov evropskega denarja bomo tako porabili za slabo premišljene rešitve, načrtovane po najnižji ceni.

ČETRTIČ, ministrstvo za okolje in prostor spreminja tudi gradbeni zakon in posega v sistem licenc inženirjev. Vsako stavbo namreč načrtuje skupina inženirjev (arhitekt, gradbenik, električar, strojnik …), vodenje projekta pa prevzame tisti inženir, čigar delo predstavlja večino – pri stavbah arhitekt, pri daljnovodih električar ali gradbenik … Vodja za projekt bolj ali manj samostojno pridobi tudi gradbeno dovoljenje.

Novi osnutek zakona to ukinja in dovoljuje kateremukoli inženirju, da načrtuje katerikoli objekt in zanj pridobi gradbeno dovoljenje. Zunanjemu opazovalcu se to mogoče ne zdi težava – dokler inženir pridobi vse papirje in dovoljenja, je vse v redu, mar ne? Pa še: več ponudnikov pomeni nižjo ceno, kar je dobro …

Vendar je treba vedeti, da je pri vsakem projektu veliko elementov objekta definiranih že v gradbenem dovoljenju in da je na izhodišča zasnove kasneje težko vplivati. Ali bi res želeli otroka peljali v vrtec, v katerem si je igralnice zamislil požarni inženir? Ali pa evropska sredstva nameniti za toplarno in sistem daljinskega ogrevanja, ki ga je v izhodišču načrtovala arhitektka? Ali pa graditi železnico, katere traso je v prostor umestil strojni inženir, ne pa gradbenik? Če uporabimo primerjavo z zdravstvom: kaj bi si mislili, če bi šli na operacijo kolka, pa bi izvedeli, da bo operacijo vodil dermatolog, kirurg pa bo prišel za deset minut asistirat?

PETIČ, dodajte k tem spremembam še opazno tendenco vladajoče strukture, da izredne razmere izkorišča za predrugačenje države po svoji viziji. Kot ve vsak ljubitelj zgodovine, se revolucija nikoli ni zgodila brez izrednih razmer – in če so ambicioznemu revolucionarju izredne razmere podarjene, jih mora izkoristiti. Tako je dandanes za mnoge težko ločiti jugoslovansko komunistično revolucijo od protifašističnega boja, čeprav gre za dva ločena koncepta. In tako kot je komunistična partija izkoristila boj proti okupatorju za vzpostavitev drugačne oblike vodenja države, sedaj vlada izkorišča boj proti virusu za vzpostavitev drugačne oblike vodenja države.

Vsi opaženi ukrepi – spremembe zakonov s področja gradnje, okolja in javnega naročanja, nenujna »kukavičja jajca« v zakonih, ki naj bi blažili posledice epidemije, nastavki za privatizacijo oskrbe starejših, podaljšanje habilitacij zasebnih univerz ob zadrževanju vpisa na javne, nefinanciranje javne agencije za film, nefinanciranje STA – so del načrtnega kapitalskega izstradanja nepokornih sistemov in predrugačenja države. In verjetno čez deset let ne bomo mogli ločiti protivirusnega boja od višegrajske preobrazbe; tako kot je v Sloveniji socializem samoumevna posledica protifašizma, bo tudi avtokracija postala samoumevna posledica epidemije, čeprav gre v obeh primerih za dva ločena koncepta.

Tajni program brez javnega preverjanja

Ko seštejemo vse te dejavnike, ugotovimo, da imamo za 5,2 milijarde evrov evropskih sredstev, ki bodo porabljena s tajnim, v državnem aparatu interno pripravljenim programom, brez strokovnega posveta ali pripomb javnosti. Dela bodo oddana po spremenjenem zakonu o javnem naročanju, na manjšem konkurenčnem polju, kjer bosta kartelno dogovarjanje in prikrajanje referenc na manjše število ponudnikov še lažji. Javnih stavb in infrastrukturnih objektov ne bodo projektirali inženirji z najboljšo idejo, ampak tisti, ki bodo imeli najnižjo ceno. In še teh projektov ne bodo vodili strokovnjaki iz prevladujoče stroke – ampak tisti, ki bodo pač najcenejši ali ustrezno povezani. Ob tem bo poraba teh sredstev usmerjena v izstradanje »neposlušnih« občin in v nagrajevanje poslušnih pripadnikov in organizacij ter v transformacijo države skladno z višegrajskim modelom.

Kako lahko, po vsem naštetem, pogledamo našim potomcem v oči in jim rečemo, da smo naredili vse, kar smo lahko, da bi jim bilo na tem planetu vsaj tako dobro, kot je nam?

Vprašanje je, kot vsa druga, retorično.

Boris Matić, arhitekt.

---

Prvič objavljeno dne 6.2.2021 v Sobotni prilogi Dela in na spletni strani https://www.delo.si/sobotna-priloga/pomirimo-se-najhuje-sele-pride/. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.