Kot predstavnik ljubljanske fakultete za arhitekturo in kot član svetovalnega odbora evropske komisije za izobraževanje na področju arhitekture sem več let sodeloval pri implementaciji evropske direktive o reguliranih poklicih v slovensko zakonodajno okolje. Evropska regulativa izhaja iz prepričanja, da sta smotrno in kulturno urejen prostor in arhitektura pomembna dejavnika kvalitete življenja in pogoj za človekovo večje zadovoljstvo, ustvarjalnost in produktivnost. S tem ko evropska direktiva uvršča poklic arhitekta med sedem evropsko reguliranih poklicev in arhitekturo med dejavnosti, ki se izvajajo v javnem interesu, nalaga arhitekturni stroki veliko odgovornost. Odgovornost do prostora pa ni le stvar arhitekturne stroke, temveč tudi vseh drugih, ki so povezane z gradnjo in urejanjem prostora. Prav zato so današnje polemike med arhitekti, gradbeniki in inženirji nerazumne in neproduktivne.

Ob prerekanju o takšnih in drugačnih privilegijih in delitvi posla se izgublja osnovno razumevanje namena in vloge različnih poklicev, razumevanje njihove zgodovinske geneze in njihovega funkcionalnega položaja v sodobnih družbah. Nerazumno se mi zdi zato zakonsko načrtovano poseganje gradbene stroke in ostalih inženirskih poklicev v domeno arhitekturne stroke in obratno. Takšni eksperimenti prav gotovo ne bodo v korist družbe kot celote. Delitev dela na posamezne poklice je praktična posledica vse večje kompleksnosti družbe in potrebnih opravil, povezanih z grajenim okoljem. Eno od takšnih nujnih opravil je tudi gradnja stavb, objektov in naselij.

Razvita gradbena tehnologija in operativa omogočata s svojimi tehnološkimi rešitvami učinkovito materializacijo tovrstnih potreb, vendar pa moramo ob tem postaviti na prvo mesto človeka. Tehnologija človeku in ne obratno. Človek, njegovo doživljanje prostora in kultura prostora so ključne teme arhitekturne stroke, zato je poklicu arhitekta dodeljen položaj (ne privilegij) koordinatorja, ki na podlagi vodilne arhitekturne zamisli in arhitekturnega projekta usklajuje delo in projekte številnih strok in projektantov, ki so vključeni v izdelavo projektne dokumentacije in izvedbo projekta.

Arhitekt mora skrbeti, po integrativni izobrazbi in po etično odgovornem položaju, za osnovni smoter gradnje, torej za kvalitetno načrtovanje, oblikovanje in gradnjo prostorov, ki bodo zadovoljili tako temeljne funkcionalne kot tudi kulturno prostorske potrebe ljudi. Ob tem je prvi sogovornik naročnika, a hkrati mora upoštevati tudi širši, javni interes.

Že narava dela je takšna, da se največ informacij in interesov vseh vpletenih (investitor, izvajalci, nova tehnološka znanja, inovacije ...) spontano steka k arhitektu. Zaradi svoje funkcije ima vlogo razlagalca projekta in njegovega pomena v stiku z različnimi javnostmi. Ob pomoči v projekt vključenih strok mora zagotoviti materialno izvedljivost arhitekturne zamisli, ki je usklajena z naročnikom, določiti vrsto konstrukcije, materialov, tehnološke opremljenosti itd.

Študijski kurikulum, ki ga določa evropska direktiva o reguliranem poklicu arhitekta, je obsežen. Vsebuje vse: od družboslovnih tematik, socioloških, psiholoških, ekonomskih, likovnih in drugih družbenokritičnih vsebin do inženirsko-tehničnih znanj, gradbenih konstrukcij in tehnologije instalacij, elementov projektiranja in prostorske kompozicije, oblikovanja in obvladovanja različnih veščin, s poudarkom na projektiranju, pri katerem se posveča velika pozornost uporabniku in sposobnosti za povezovanje različnih strok v skupen projekt.

Kot posamezniki si moramo postaviti lastna strokovna etična merila, ki nas usmerjajo, ko se odločamo, kakšno vlogo smo pripravljeni in sposobni sprejeti v procesu načrtovanja in gradnje in pri urejanju prostora, da bo naše strokovno delo pomenilo resnični prispevek k oblikovanju kvalitetnega življenjskega okolja v Sloveniji.

Družboslovna znanja omogočijo ustvarjati arhitekturo po meri človeka, tehnična razumevanja konstrukcije in sposobnost za dialog z drugimi tehničnimi disciplinami, vključenimi v projekt. Obvladovanje likovne in arhitekturne kompozicije omogoča ustvarjanje kvalitetnih arhitekturnih ambientov in urbanističnih ansamblov. Ob tem je arhitekt enak med enakimi, le njegova vloga koordinatorja je specifična, glede na zakonsko določeno širino potrebnih kompetenc in znanj.

Enajst obveznih kompetenc

Ob svojem delu je arhitekt zavezan javnemu interesu. Skrbi v prvi vrsti za celovite potrebe uporabnikov, za želeno uporabo, varnost in obliko prostorov in prostorskih sklopov, za človekovo dobro počutje v prostoru, za kvaliteto življenja skozi kvaliteto arhitekture in za usklajenost interesov naročnika s širšim javnim interesom. Interes za »trdnost« gradnje predstavlja ob tem pomemben vidik gradnje.

Z zakonom regulirani študijski program omogoča magistrom inženirjem arhitekture opravljati poklicno delo v skladu s prostorsko in gradbeno zakonodajo. Slovenski fakulteti za arhitekturo sta ob pomoči zbornice za arhitekturo in prostor ter ministrstvom za okolje in prostor prehodili večletno pot usklajevanja svojih študijskih programov z evropsko regulativo o reguliranih poklicih.

Ob pridobitvi evropske akreditacije (potrdilo o objavi je datirano 20. 12. 2002, dejanska objava v uradnem listu EU C 137/2008, referenčno leto 2007/2008) sta morali fakulteti dokazati, da zajema študijski program enajst obveznih kompetenc, ki jih mora pridobiti magister inženir arhitekture v ravnovesju med teoretičnimi in praktičnimi arhitekturnimi in inženirskimi vsebinami:

a) sposobnost arhitekturnega projektiranja, ki izpolnjuje tako estetske kot tehnične zahteve;

b) ustrezno poznavanje zgodovine arhitekture in arhitekturnih teorij ter z njimi povezanih umetnosti, tehnologij in družbenih ved;

c) poznavanje upodabljajočih umetnosti kot vpliva na kakovost arhitekturnega projektiranja;

d) ustrezno znanje o urbanizmu, prostorskem planiranju in veščinah, potrebnih za planiranje;

e) razumevanje odnosa med ljudmi in zgradbami, med zgradbami in njihovim okoljem ter razumevanje potrebe, da se zgradbe in prostori med njimi prilagodijo potrebam ljudi in njihovim medsebojnim razmerjem;

f) razumevanje poklica in vloge arhitekta v družbi, zlasti pri pripravi idejnih zasnov, ki upoštevajo družbene dejavnike;

g) razumevanje raziskovalnih metod in metod za pripravo idejne zasnove projekta;

h) razumevanje prostorskih, arhitekturnih in gradbenih načrtov ter konstrukcijskih in tehničnih problemov, povezanih z načrtovanjem stavb;

i) ustrezno poznavanje fizikalnih problemov, tehnologij in delovanja stavb, tako da se njihova notranjost uredi udobno in zavaruje pred podnebnimi dejavniki;

j) potrebne veščine za projektiranje, ki omogočajo izpolnjevanje zahtev v okviru stroškovnih omejitev in gradbenih predpisov;

k) ustrezno poznavanje izvajanja del, organizacije, predpisov in postopkov, vpletenih v uresničevanje projektnih zasnov, in vključevanje teh načrtov v sistem celovitega prostorskega planiranja.

Vzorno sodelovanje

Glede polemike o položaju odgovornega vodje projekta bi želel poudariti, da nisem imel v zvezi s tem v svoji petdesetletni praksi prav nobene negativne izkušnje. Kot arhitekt sem deloval v najrazličnejših vlogah. Pri delu z inženirji drugih strok je bilo sodelovanje vselej vzorno, saj nas je združeval skupni kulturni interes s ciljem ustvariti kvalitetno, presežno delo. Odnos je bil kolegialen, saj je vsak opravljal delo, za katero je bil usposobljen, in je spoštoval delo in znanje drugega. Vsi smo se zavedali, da je za kvaliteten projekt potrebna sinergija številnih strok.

Kot arhitekt sem sodeloval pri načrtovanju mnogih mostov in avtocestnih ureditev, kjer je bil odgovorni vodja projekta konstruktor ali cestni inženir. Pri čisto arhitekturnih nalogah sem imel vlogo odgovornega vodje projekta, pač odvisno od narave dela in pridobljenih kompetenc. Tudi veljavni zakon govori o tem, da nastopa kot odgovorni vodja projekta odgovorni projektant iz stroke, ki pri nameravani gradnji prevladuje glede na namen objekta. To je zelo pravično stališče, če imamo pred očmi širši nacionalni interes, in ne le interesa zamejenih vrtičkov posameznih strok in lobijev.

Toda tudi tukaj je prvi pogoj kultura odnosov med strokami, spoštovanje strokovne integritete po načelu enak med enakimi. Le nivoji obravnave so različni. Kot posamezniki si moramo postaviti lastna strokovna etična merila, ki nas usmerjajo, ko se odločamo, kakšno vlogo smo pripravljeni in sposobni sprejeti v procesu načrtovanja in gradnje in pri urejanju prostora, da bo naše strokovno delo pomenilo resnični prispevek k oblikovanju kvalitetnega življenjskega okolja v Sloveniji. Pač po znanem načelu: »Ne sprašuj se, kaj lahko naredi država zate, vprašaj se raje, kaj lahko ti narediš za državo!«


Peter Gabrijelčič, arhitekt, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in nekdanji dekan Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani.

---

Prvič objavljeno dne 20.2.2021 v Sobotni prilogi Dela in na strani https://www.delo.si/sobotna-priloga/za-kulturo-prostora-gre/. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

---