Ob podnebnih spremembah, naraščajoči družbeni neenakosti ali zdravstveno-varnostni situaciji je nepotrebna in preprosto nadležna, saj gre za poklicna vprašanja, ki bi jih morali biti sposobni urediti znotraj ministrstva in zbornic. Poleg tega delujemo v nasprotju s temeljnimi načeli kolegialnosti in medsebojnega spoštovanja strok, udeleženih pri gradnji. Naj bo vsaj delno opravičilo teksta dejstvo, da sta pomen arhitekture in vloga arhitektov s predlogom novele gradbenega zakona (GZ-1) dejansko postavljena pod vprašaj – in ko se arhitekti borimo za arhitekturo, se borimo za »stvari duha«, za skupno dobro, subtilnost in lepoto življenja, posledično tudi za prostor pod soncem za umetnosti, filozofijo, modo, tudi kulinariko, če hočete.

Za vse navidez težje oprijemljive stvari v življenju, ki pa jim prav epidemija, če nič drugega doslej, daje nov pomen. Ne nazadnje arhitekti edini strokovno opolnomočeni skrbimo za tisto (pri gradnji), kar fizik Mark Pleško v intervjuju (Sobotna priloga, 13. februar) posrečeno imenuje skladnost. Ta je očitno prisotna v fiziki in matematiki, arhitekture si brez nje ne moremo zamisliti, pomembna pa je verjetno pri večini človeških dejavnosti.

Začeti bi veljalo z ugotovitvijo, da je sprejemanje predloga GZ-1 v trenutku, ko je veljavni star šele tri leta, ekonomsko škodljivo. Za katerokoli gospodarsko dejavnost je ključna dolgoročna stabilnost. Komaj smo se prebili skozi goro novih pravil, komaj se nanje privajajo na upravnih enotah in komaj se v večjem številu pojavljajo primeri dobre prakse, pa bi spet bistvene elemente obrnili na glavo? Seveda ima obstoječi GZ pomanjkljivosti – a kot državljani smo upravičeni zahtevati vsaj deset let stalnosti, da se naberejo izkušnje in izkristalizirajo dejanski problemi. Ki pa ne smejo biti zgolj problemi zaščite interesov gradbenikov, za kar pri sedanjem zakonskem prevratu dejansko gre.

Pomembno je stvari imenovati s pravim imenom. Novela GZ-1 je bitka za denar, moč in vpliv v družbi. Obstoječi GZ je arhitekturi kot panogi, skupaj s trenutno konjunkturo, prinesel boljši položaj in rezultate v prostoru, ki kažejo pozitiven trend. Predvsem pa je prinesel sporočilo, da pri gradnji morajo sodelovati arhitekti in da je to dolgoročno v dobro vseh. A nekatere iz vrst gradbenikov je ta proces motil od samega začetka. Natančneje, kolege iz treh ali štirih velikih inženirskih podjetij, v nizkem štartu pripravljenih na manjšanje pomena arhitekture in delitev milijardnega postkoronskega paketa za okrevanje in odpornost, ki bi jim prava zakonska podlaga pomenila jagodo na torti. Pa ne da bi doslej ravno travo jedli – za primerjavo, daleč najbolj uspešen arhitekturni biro je imel v letu 2019 skoraj desetkrat manjši promet kot ena bolj uspešnih (in strokovno nesporno kompetentnih) inženirskih firm. Kar pa očitno še ni dovolj.  

Sprejemanje predloga GZ-1 v trenutku, ko je veljavni star šele tri leta, je ekonomsko škodljivo. Za katerokoli gospodarsko dejavnost je ključna dolgoročna stabilnost. Komaj smo se prebili skozi goro novih pravil, komaj se nanje privajajo na upravnih enotah in komaj se v večjem številu pojavljajo primeri dobre prakse, pa bi spet bistvene elemente obrnili na glavo?

Kakšen je inženirski pogled?

Prvi stavek zapisa Inženirski pogled na sprejemanje gradbene zakonodaje (Delo, 6. februar) odkrije znano strategijo – »slovenski inženirji« zgroženi opozarjajo na »medijsko kampanjo« arhitektov, uperjeno proti osnutku GZ-1, ki je v pripravi. Je agresiven tisti, ki je takoj po sprejetju obstoječega GZ pričel lobirati in sprožil politično kampanjo ter ključne točke v osnutku GZ-1 prikrojil lastnim ciljem – ali tisti, ki na to opozori in tudi v interesu širše javnosti tega ne bo dopustil? Seveda se gremo lahko še naprej »zemljo krast«, v prejšnjem krogu smo bili očitno bolj spretni arhitekti, v sedanjem za zdaj gradbeniki, v naslednjem bomo zanesljivo spet arhitekti. Ker je to logika stvari – in ker imamo vse evropske procese na svoji strani.

V temelju nerazumevanja gre za večen antagonizem med, poenostavljeno, inženirji in »umetniki«. Kako obupno zastarel je ta pogled, pove gora statističnih podatkov in analiz, ki kreativne industrije vedno znova postavijo visoko glede na ekonomske parametre in še višje zaradi posrednih učinkov. Kreativnost pomeni humus družbe, kar Evropa tudi politično prepoznava kot eno od prioritet. Poleg tega pa smo arhitekti, ne pozabiti, tudi inženirji.

Razprava teče o vprašanju, ali lahko stavbe (v katerih bivajo ljudje – ne inženirski objekti) načrtujejo samo arhitekti ali pa je to lahko katerikoli inženir, npr. gradbeni, elektro ali požarni? In nadalje, ali mora biti vodja projekta (za stavbe) kot doslej arhitekt ali je to lahko npr. inženir komunale?

Vprašanje sodi v kategorijo, ali lahko v bolnišnici zdravi samo zdravnik in ali lahko pravo (na sodišču) prakticira samo pravnik. Vse doslej velja, da sme zdraviti samo tisti, ki je za to usposobljen, enako velja za pravo. Imena poklicev povedo vse. Podobno arhitekturo lahko načrtuje (in vodi njeno načrtovanje) samo tisti, ki je za to usposobljen in ki v skladu s svojo vizijo edini zna voditi celosten proces. V Sloveniji so to izključno arhitekti. To ni monopol, to je naravni red stvari, podkrepljen s stoletji kulture ter sodobnimi pedagoškimi procesi in zakoni. Podkrepljen pa je tudi z realnim obsegom dela, ki ga arhitekt vloži v načrtovanje stavb in ki se praviloma približuje 50 odstotkov celote v procesu – če zanemarimo kulturno-prostorsko odgovornost, ki je še znatno večja. Gradbeni inženirji se pri projektu gibljejo nekje med 15 in 20 odstotki, kar daje tudi jasen odgovor o »prevladujoči stroki« ali, kot je preprosto povedala kolegica Urša Vrhunc, podloge (beri načrte) vsi dobijo od arhitekta. A o očitnem se je pogosto najteže dogovoriti.

Prvi osnutek GZ-1 je razmerja med panogami spoštljivo ohranjal, trenutni je, navidez liberalen, pisan na kožo večjim inženirskim podjetjem, ki bodo lahko kot »vodilni pogodbeniki projektanti prevzeli vse naloge«. Torej tudi tiste, doslej rezervirane za arhitekte. Ti so, zavezani tako naročniku kot javnemu interesu, pogosto moteči v krasnem svetu gradbeniških poslov. Arhitekti namreč običajno delujejo v sferi dvoma in stalnega preizpraševanja lastnih rešitev, na gradbišču jih manj kot npr. trdnost in požarna varnost (ki sta nujni, a samoumevni – podobno kot to, da ima avto motor) zanima lovljenje ravnotežja med zahtevami naročnika, potrebami uporabnikov, vplivom v prostoru in nekakšno »ultimativno arhitekturno sodbo«, ki posamezno hišo dolgoročno umesti v tkivo družbe. Zato v nasprotju s samozavestnimi inženirji, osredotočenimi na zgolj en problem, pogosto delujejo neodločno, razpeti med različnimi naravami svojega dela, inženirsko, znanstveno, likovno, ekonomsko – in lastno vestjo. A prav taki so za družbo nepogrešljivi in edini kot generalisti usposobljeni za sintezo znotraj kompleksnih procesov. V dobro humanizmu pri gradnji.

Pa še odgovor na vprašanje, ki so ga slovenski inženirji, upam da, pomotoma postavili. Namreč, ali sme spoštovani kolega, doktor gradbeni inženir, sam pridobiti gradbeno dovoljenje za lastno hišo? Seveda ne, saj ni usposobljen za umeščanje v prostor in načrtovanje arhitekture. V nasprotnem primeru bi se izenačil s slehernim slovenskim samograditeljem, soodgovornim za katastrofalno stanje v prostoru.

Če nas kaj druži, je to kultura – in če je kaj značilno za Evropo, so to mesta, tisočletni poligoni arhitekturnega ustvarjanja. Arhitektura kot kristalizacija kulture.

Kaj pravi Evropa?

Evropska unija v zadnjih letih še močneje postavlja v ospredje pomen kulture kot enega ključnih gradnikov identitete in prave primerjalne prednosti Evrope v globalni tekmi. Če nas kaj druži, je to kultura – in če je kaj značilno za Evropo, so to mesta, tisočletni poligoni arhitekturnega ustvarjanja. Arhitektura kot kristalizacija kulture.

Ciklus pisanja arhitekturnih politik kot ključnega vzvoda in korektiva pri prostorskem razvoju držav Evropske unije je pri nas privedel do dokumenta Arhitektura za ljudi, Arhitekturna politika Slovenije, ki ga je vlada sprejela leta 2017. Mimogrede, temeljni cilji, kot so pomen kakovostne arhitekture, država kot zgled naročanja in obveza natečajev, so v tem dokumentu vsebovani, kar postavlja vlado RS v kolizijo s samo seboj. Stalne aktivnosti evropskega sveta arhitektov ACE (Architects Council of Europe), združenja, ki skrbi za enoten glas stroke v Evropi, promocijo pomena kvalitetne arhitekture in arhitekturnih politik, so vplivale na naklonjenost tako svetovnega gospodarskega foruma v Davosu kot evropske komisije. Prvi je zbral evropske ministre za kulturo in podprl davoško deklaracijo, dokument, ki v središče interesa (tudi gospodarstvenikov) postavlja pomen visokokvalitetne Baukultur (kulture gradnje) in nujnosti osrednje vloge kulture v grajenem okolju. Evropska komisija je v svojem priznavanju pomena šla še korak dalje in v nizu pobud, ki se dotikajo našega področja (Green deal, Renovation wave initiative), ustanovila ekspertno skupino OMC Kvalitetna arhitektura in grajeno okolje za vse, ki ima mandat, da načela davoške deklaracije in prizadevanje za kakovostno bivalno okolje s priporočili in kasneje sklepi Sveta Evrope (med našim predsedovanjem EU) »pretopi« v vsakdanji politični jezik in zakonske zaveze vseh članic – ki bodo tako prvič obvezane govoriti »jezik arhitekturne politike«.

Nastopila je še Ursula von der Leyen – in skozi velika vrata vpeljala novi evropski Bauhaus, sicer nejasen koncept, a z dobrimi nameni. S ciljem Evrope, ki naj do leta 2050 postane prva podnebno nevtralna celina, postavlja nov kulturni projekt z arhitekti na prvem mestu (!), ki naj bi »razvijal tako estetske kot funkcionalne standarde in združeval trajnost z dobrim oblikovanjem«. Arhitekti si o lepoti sploh ne upamo več govoriti in dobro, da je prišlo s samega vrha evropske politike. Pa vendar bi morali biti pri tem bolj samozavestni. Slovenska identiteta je v temelju prežeta z arhitekturo – globalno edini splošno znan Slovenec je arhitekt Plečnik, globalno najbolj znan kraj je Bled, ki je v resnici arhitekturna ikona, Ljubljana je prijetna in turistična atrakcija zaradi nepretrgane kontinuitete gradnje dobre arhitekture, danes pa v veliki meri zaradi arhitekta, ki razvoj mesta usmerja. Mednarodno priznana generacija sedaj delujočih arhitekturnih praks uspešno zgodbo samo še nadaljuje.

Povedano enostavno, arhitektura je dobra za prostor, uporabnike, identiteto, ekonomijo – in instagram. Zato upajmo, da Slovenija prav v času predsedovanja EU ne bo vlekla potez, ki bi ji jemale vpliv, saj to ne bi bilo v duhu evropskih dogovorov.


Aleš Vrhovec, arhitekt, član ekspertne skupine OMC pri evropski komisiji

---

Prvič objavljeno dne 20.2.2021 v Sobotni prilogi Dela in na strani https://www.delo.si/sobotna-priloga/boj-na-poziralniku/. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

---