Javna politika in javni red sta slovenska izraza za angleško besedo policy, ki ju včasih uporabijo prevajalci, ko prevajajo evropske odredbe in priporočila (največkrat pa se poskusijo izogniti temu terminu). Sprašujem se, ali imamo dovolj, preveč ali premalo politike? Odgovor je odvisen od vprašanja, za kakšno politiko gre. Vedno imamo premalo dobre in vsaka slaba je odveč. Kako pa ločimo slabo politiko od dobre?

Na steni mestne hiše v Sieni so znamenite freske, ki se imenujejo Allegoria ed effetti del Buono e del Cattivo Governo (Alegorija dobre in slabe vlade), ki jih je naslikal Ambrogio Lorenzetti. Freske, ki so nastale med letoma 1337 in 1339, pokrivajo tri stene v dvorani Sala dei Nove (dvorana devetih – mestnih svetnikov). Kot pove že naslov, je s figurami, upodabljajočimi lastnosti, kakršne bi vladarji morali imeti oziroma kakršnih ne bi smeli imeti, prikazana narava dobre in slabe vladavine, nato pa še učinki obeh vrst vladavine na življenje navadnih ljudi. V alegorični predstavitvi Dobre vlade uspešni meščani trgujejo in plešejo na ulicah. Na strehah so delavci, ki jih vestno popravljajo, arhitektura je urejena in lepa. Za mestnim obzidjem je kultivirano podeželje, v katerem se kmetuje, seje in žanje. Na praporu figure, ki predstavlja varnost (securitas), piše:

Dokler za to skupnost skrbi tale vladarica, lahko vsakdo brez strahu ter svobodno potuje in vsakdo lahko seje ter obdeluje zemljo, saj je zlobnežem odvzela ves vpliv.

Na drugi steni je predstavljena slaba vlada. Ta del je slabše ohranjen, toda sporočilo je enako preprosto. Demonskega vladarja obdajajo pregrehe, kot so pohlep, krutost in napuh. Mesto je okupirano in v ruševinah, pusto podeželje pa je izropala vojska nadlog. Napis – v rokah ga drži groza (timor) – se glasi:

Ker si vsakdo prizadeva le za lastno dobro, je pravičnost v tem mestu podvržena tiraniji; v mestu in zunaj njega se dogajajo ropi, zato po teh cestah nihče ne hodi brez strahu za svoje življenje.

Freska nam nazorno pripoveduje, da dobra in slaba vladavina močno vplivata na kakovost življenja. Lorenzetti nam na eni strani pokaže, kako so zaradi vladanja pravičnosti in drugih vrlin ustvarjene razmere za delo, trgovanje, lov, ples in na splošno vse tiste stvari, ki bogatijo eksistenco; in kako na drugi strani tiranija povzroča bedo in smrt. Ključna ideja je torej, da v resnici ni vseeno, ali je naša vlada dobra ali slaba. Politiki preprosto ne moremo obrniti hrbta, ne moremo se umakniti v zasebnost in misliti, da način vladanja ne bo bistveno vplival na našo osebno srečo. (Povzeto po knjigi David Miller, Politična filozofija. Zelo kratek uvod. Založba Krtina, 2007).

Arhitekturna vrednost naših mest, vasi in hiš je odločilna za vprašanje, kako živimo. Ali nam omogočajo, da v njih radi in dobro stanujemo in delamo? Arhitektura ustvarja okolje in ozadje našega prebivanja, boljša ko je, varnejše, lepše in srečnejše je naše življenje. To se je usodno izkazalo pri sedanji epidemiji, ko je slaba in neodgovorna gradnja domov za starejše terjala visok človeški davek. Podobno kot človeških žrtev tudi arhitekture ni mogoče vrednotiti s številkami. Seveda lahko finančno ocenimo nekatere njene vidike: na primer površine in kubične metre, investicijo, stroške predvidenih materialov in podobno. Vendar se vse to nanaša samo na tehnično področje gradnje. Arhitektura pa je več kot le gradnja. Gre za umetnost gradnje, beseda arhitektura vsebuje tako tehnični koncept stavbe kot njeno umetniško dimenzijo. Tega ni mogoče zaobjeti s številkami.

Redka dobrina

Arhitektura je po definiciji redka dobrina, je tekmovalna in potrebuje kompleksen sistem pogojev, da se uresniči. A to, da so ti pogoji zahtevni in da je rezultat negotov, ne pomeni, da jo lahko ignoriramo. Brez nje ni kakovosti prebivanja. Podobno je z varnostjo, zdravjem in še s nekaterimi drugimi človekovimi dejavnostmi, za katere velja, da če jih zanemarimo, imamo trenutne prihranke, dolgoročno pa se kopiči katastrofa.

Potencial arhitekture je zato izrazito politično pogojen. Politika mora razumeti, da se mora ona prilagoditi arhitekturi in ne pričakovati, da se bo arhitektura prilagodila njej. Ker to, kar dobimo v tem primeru, potem ni več arhitektura. Postane odvisna stroka, ki potrjuje in servisira interese, ki nimajo nič skupnega z javnim interesom. Arhitektura mora služiti ljudem, odgovorna mora biti imperativu strokovnosti in umetniške moči.

Kako ugotoviti, ali so arhitekturne zasnove dejansko dobre? Ali bodo na njihovi podlagi nastale stavbe, v katerih bo vredno živeti in ki bodo tvorile javni prostor, ki bo večini všeč? Postopek, ki se je skozi stoletja izkazal pri iskanju najboljše rešitve, je odprta, demokratična konkurenca, ki se imenuje arhitekturni (včasih tudi urbanistični ali urbanistično-arhitekturni) natečaj. Izvedba natečaja je najbolj zanesljiva pot do kakovostne arhitekturne rešitve.

Za družbo, politiko in naročnike ni nobene poti z manjšim tveganjem in vsaj približno primerljivimi pozitivnimi rezultati. Tveganje, ki obstaja tudi pri natečajih, pa se lahko nadzoruje z izboljševanjem razmer za arhitekturo. To pa pomeni, da se politika zaveda pomena arhitekture in ji zagotavlja (vedno znova, saj gre za proces) potrebne kompetence. Ključni pogoj je jasna zakonska obveza javnih naročnikov za razpisovanje natečajev, ob tem pa seveda tudi položaj arhitektk in arhitektov v procesu gradnje ter njihova neodvisnost. Politika mora biti pri tem radodarna, vključujoča, pogumna in vizionarska.

Ni škoda časa in denarja, da nastane arhitekturna dediščina za prihodnje rodove, za srečo in varnost ljudi. O tem govori tudi več evropskih iniciativ, najbolj sveže novi evropski Bauhaus. Izpostavljanje arhitekture v evropskem merilu v času velikih premen razvojnih paradigem ni naključno, ampak je posledica velike produktivne moči ter inovativnega naboja arhitekture pri reševanju razvojnih vprašanj.

Kako ugotoviti, ali so arhitekturne zasnove dejansko dobre? Ali bodo na njihovi podlagi nastale stavbe, v katerih bo vredno živeti in ki bodo tvorile javni prostor, ki bo večini všeč? Postopek, ki se je skozi stoletja izkazal pri iskanju najboljše rešitve, je odprta, demokratična konkurenca, ki se imenuje arhitekturni (včasih tudi urbanistični ali urbanistično-arhitekturni) natečaj. Izvedba natečaja je najbolj zanesljiva pot do kakovostne arhitekturne rešitve.

Bolj zdrav, prijetnejši prostor

Na pobudo in ob sodelovanju arhitekturne stroke je vlada RS leta 2017 za uresničevanje ciljev javnega interesa na področju gradnje in urejanja prostora sprejela dokument Arhitektura za ljudi (Arhitekturna politika RS, kratko AP). AP je sodoben in operativen dokument, ki vizionarsko in konkretno naslavlja urejanje širokega področja arhitekture, prostorske in arhitekturne kulture, investicij, razvoja stroke in poklicev, izobraževanja itd. Za arhitekturo in prostor je to, kar je za državo ustava. Uveljavitev njenih načel je bistvena za dobro načrtovanje in gradnjo v prihodnosti – za dvig prostorske kulture in kulture gradnje, s tem pa za ustvarjanje kakovostnega bivalnega okolja. Z boljšim in odgovornejšim dogovarjanjem o rabi prostora in gradnjah lahko poskrbimo, da bo naš življenjski prostor bolj zdrav in prijetnejši, obenem se lahko izognemo neprijetnim posledicam, ki se pokažejo šele po daljšem času in lahko povzročijo tudi nepopravljivo škodo. A namesto da bi z uveljavljanjem načel AP stvari končno šle v pravo smer, se zadnje čase dogaja ravno nasprotno.

Slovenija je majhna in pestra država s kvalitetnimi prostorskimi in demografskimi danostmi, vendar teh svojih prednosti v zadnjih desetletjih ni znala negovati in izkoristiti. V globalnem svetu bi lahko delovala usklajeno in povezano kot entiteta, ki ima ustrezno velikost za učinkovito upravljanje na podlagi skupnih vrednot ter dogovorjenih izhodišč in načel, kar je v velikih in heterogenih državah bistveno težje.

Prihodnost politike kot urejanja javnega je močno povezana z mesti, ki v tekmovanju razvijajo svoje potenciale. Slovenija je velika toliko kot večje mesto, zato se lahko organizira tako, da bo hkrati urejena in učinkovita kot celota in odprta za ideje vsega prebivalstva (lokalna samouprava, neposredna demokracija). Sedanja politična in idejna kriza je priložnost in izziv za sveže ideje na tem področju. AP je, kot pravi že njen naslov, namenjena vsem: prebivalcem Slovenije, naročnikom ter uporabnikom arhitekture, politikom, strokovnjakom, arhitektom, otrokom in starostnikom, športnikom in invalidom.

V odrasli dobi se odgovornosti za kakovost arhitekture ne da izogniti. To še posebej velja za politike. Zato odločno zavračam vsako potezo oblasti, ki s sklicevanjem na poenostavljanje postopkov ob gradnji ruši ureditev področja načrtovanja in gradnje, ki temelji na izkušnjah preteklosti, in s tem ogroža prihodnost arhitekture pa tudi kakovost prostora in bivanja. Pozivam vlado in vse deležnike, da namesto tega končno resno pristopimo k implementaciji načel Arhitekturne politike Slovenije – Arhitekture za ljudi.

Mihael Dešman, arhitekt in izredni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani

Deklarativni razlogi za ukinitev javnih natečajev ne držijo. Možno je, da predlagatelji ne razpolagajo z ustreznimi podatki. Izmenjava informacij je pomemben del javne razprave, katere del je tudi ta prispevek.

Miha Dešman, arhitekt in izredni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani

---

Prvič objavljeno v Sobotni prilogi Dela in na strani https://www.delo.si/sobotna-priloga/o-politiki-arhitekturi-in-ljudeh/ dne 13.2.2021. Objavljeno z dovoljenjem avtorja.

---